Izbrisani 2.0

Kar takoj moram povedati, da je instrument, ki približno 2700 kulturnikom omogoča vsaj minimalno socialno varnost, večini plačevano iz državnega proračuna, socialistična dediščina. Torej nekaj, kar je podedovano iz preteklosti in je bilo v kapitalizmu le še nadgrajevano in preoblikovano, nikoli pa ukinjeno. Vprašajmo se najprej, zakaj.

Glavni razlog za neukinitev tega bonusa tiči v slabi vesti političnih odločevalcev. Niso si namreč upali, niti v obdobjih neoliberalnih desničarskih vlad, dregniti v to občutljivo in potencialno nevarno socialno bombo, ki bi še dodatno poglobila razlike med zaposlenimi kulturniki v javnem sektorju (nad 90 odstotkov jih je zaposlenih za nedoločen čas) ter samostojnimi umetniki in kulturnimi delavci, kot smo včasih temu rekli, danes pa jim, če smo dobronamerni, rečemo prekarci, če smo zlonamerni, pač »paraziti« (kot jih je poimenoval sloviti ekonomist Mićo Mrkaić).

A to, da je trenutna uradniška ekipa na ministrstvu za kulturo nesposobna, vemo že dolgo. Gre za klasične birokrate, ki se najprej vprašajo o fi nančnih posledicah predpisov, šele nazadnje, ko je že itak prepozno, pa o smiselnosti svojih ravnanj. O škodljivih posledicah se seveda ne vprašajo, saj so nezmotljivi.

Janša recimo je v svojem drugem poskusu vladanja raje ukinil ministrstvo za kulturo kot pa trajno rešil vprašanje samozaposlenih. Vsakokratnim vladam je skratka ustrezalo, da na minimalcu iz proračuna vzdržuje številnejšo vojsko samostojcev, kot jo premore celotni javni kulturni sektor (brez Radiotelevizije Slovenija). Kupovale so in kupujejo socialni mir, predvsem zato, ker si nikoli niso upale korenito poseči v sistem javnega sektorja. Tudi zato ne, ker bi za vrat takoj dobile sindikate, ki seveda ščitijo že pridobljene pravice zaposlenih do smrti, za svobodnjake in predvsem prihajajoče mlade kreativce pa jih bolj malo briga. To je v nekem intervjuju prostodušno priznal celo glavni svizec, Branimir Štrukelj.

Morda bo z novoustanovljenim sindikatom prekarcev kaj drugače. Pravim morda, kajti za resnejšo razpravo, predvsem o »novem kulturnem modelu« (saj res, kateri model je že avtor te izvotljene besedne zveze?), je potrebna resna, analitična in argumentirana razprava. In celovita reforma sistemske zakonodaje, vključno z novim zakonom o zavodih, z novim zakonom o plačah (s tistim nesrečnim in nepravičnim katalogom delovnih mest) in posledično novimi kolektivnimi pogodbami, z odpravo finančnega uravnoteževanja, in če zožim področje na pristojnosti ministrstva za kulturo, z novim zakonom o kulturi in novo medijsko zakonodajo.

Če mislite, da Cerarjeva vlada to zna ali pa si celo upa, se prekleto motite. Nastopil je čas stihije in gašenja posameznih požarov ter čas drobnih in popularnih obdarovanj. Skratka: predvolilni čas. Čas stihije.

V tem brezvetrju se je dedič (samo)odstavljene Julijane Bizjak Mlakar in zvesti nadaljevalec njene neučinkovite in starokopitne politike, Tone Peršak, odločil, da bo radikalno spremenil vsaj nekaj. Ker ministrici in ministru v dobrih dveh letih vladanja na dvoru z osovraženim naslovom Maistrova 10 ni uspelo spacati kaj več od dveh zmedenih novelet zakonov (ZUJIK, ZMED), se je z vso vnemo lotil podzakonskega akta, ki na novo ureja postopke in merila za pridobitev statusa samozaposlenega in ga bo predložil v končno potrditev vladi do konca leta. Asociacija gor ali dol. Pri tem bo vztrajal in še naprej trmaril, tako lahko sklepamo tudi iz njegovih uradnih dopisov predlagateljem za podaljšanje nesorazmerno kratkega roka za javno razpravo. Sicer bi znal pri ministrih in v očeh premiera obveljati za nesposobnega.

In tako se bo trg dela na področju kulture počasi sesul. Tako kot se je sesul medijski trg.

A to, da je trenutna uradniška ekipa na ministrstvu nesposobna, vemo že dolgo. Pri izbrisovanju nekaterih poklicev, zaostritvi vstopnih količinskih meril in kakovostnih meril ter omejevanju samozaposlovanja mladih so imeli namreč prvo in zadnjo besedo prav uradnice in uradniki direktorata za ustvarjalnost, ki ga še vedno vodi Biserka Močnik (do kdaj še?), in pa izvedenka za pravna vprašanja in popolna nepoznavalka področja, sicer vodja sektorja za statusne zadeve, Metka Šošterič. Gre za klasične birokrate, ki se najprej vprašajo o finančnih posledicah predpisov, šele nazadnje, ko je že itak prepozno, pa o smiselnosti svojih ravnanj. O škodljivih posledicah se seveda ne vprašajo, saj so nezmotljivi.

Ali drugače povedano: namesto da bi sledili nameram zakonodaje in usmeritvam, ki jih je zakonodajalec zapisal v nacionalnem kulturnem programu, in v dialog vpeli sceno, se raje igračkajo z usodami tistih samozaposlenih, ki bodo status izgubili ali pa ga nikoli ne bodo mogli pridobiti. Kar nekaj pa bo tudi takih, ki bodo trajno izbrisani. To pa lahko pomeni le troje: da bodo postali (trajno) brezposelni, da bodo prisiljeni v prekvalifikacijo ali pa bodo zbežali v tujino. Predvsem mladi. S tem jim bo onemogočeno tudi sklepanje pogodb z javnimi zavodi, nevladnimi organizacijami in gospodarskimi subjekti, saj bodo zaradi višje obdavčitve dela v slabšem položaju kot registrirani samozaposleni.

Espeizacija bo spet v porastu, sicer ne toliko kot na drugih, gospodarskih področjih, tudi zaradi tega ne, ker že danes, tako zadnje raziskave, kar tretjina samozaposlenih živi pod pragom revščine in si pavšalnega mesečnega stroška plačila prispevkov ne bodo mogli privoščiti. In tako se bo trg dela na področju kulture počasi sesul. Tako kot se je sesul medijski trg.

Saj, namesto da bi minister poskrbel za novo uredbo, ki bi rešila še večje siromake, samostojne novinarje in vse tiste, ki sodijo na seznam medijskih poklicev, in s tem odpravil očitno diskriminacijo (slednji namreč niso upravičeni do plačila prispevkov iz državnega proračuna), se raje šali na naš skupni račun. Pa bi le implementiral tisto, kar je zapisano v resoluciji. Aja, seveda, ni denarja. Ni denarja? Kot vemo, ga je še vedno kar nekaj. Osem milijonov že ima. Potrebuje še štiri. Naj jih išče. Če ne drugje, pri duhovnikih.