Drugorazredni bolniki

Migranti, begunci, skratka ljudje, ki prihajajo v Evropo (in Slovenijo) iz zaradi vojne ali česa drugega opustošenih koncev sveta, državo na osebo stanejo več, kot je ta ista država pripravljena prispevati za »svoje« socialno ogrožene ljudi, brezposelne, upokojence, mlade brez služb, opozarjajo na politični desnici. Če to drži, potem zagotovo lahko uporabljajo tudi storitve slovenskega zdravstvenega sistema? Ne, v nasprotju recimo s sosednjo Italijo in Grčijo, kjer neprimerljivo večjemu številu prosilcev za azil omogočajo enako zdravstveno oskrbo kot svojim državljanom, jim Slovenija zagotavlja zgolj nujno medicinsko oskrbo.

To pa je le eden izmed problemov na področju zdravstvene oskrbe prosilcev za mednarodno zaščito, ki so jih poznavalci problematike izpostavili na posvetu na to temo v organizaciji Slovenske filantropije. V okviru slednje namreč poteka ad hoc meddržavni projekt zdravstvene oskrbe beguncev, ki je bil vzpostavljen kot posledica odprtja t. i. balkanske migracijske poti in se z novim letom zaključuje. To pomeni, da bodo prosilci za azil na vseh lokacijah, z izjemo azilnega doma na Viču v Ljubljani, ostali še brez minimalnega zdravstvenega varstva, ki so ga bili deležni doslej.

A tudi trenutno stanje bi težko opisali kot »dostojna zdravstvena oskrba in zaščita« prosilcev za azil. To področje zdravstvene oskrbe namreč spremljajo problemi, ki bi se povprečnemu slovenskemu uporabniku zdravstvenega sistema zdeli povsem nepredstavljivi. Poleg tega da imajo z izjemo nosečnic in otrok prosilci za azil pravico zgolj do nujne zdravstvene oskrbe, niti ta ni taka, kot smo je vajeni vsi preostali prebivalci.

Zdravnik, ki napoti prosilca za azil na specialistični pregled, mora svojo (strokovno) odločitev zagovarjati pred posebno komisijo na ministrstvu za notranje zadeve.

Prva težava je že obveščenost. Pa ne toliko obveščenost prosilcev za azil o njihovih pravicah in obveznostih v tem pogledu, pač pa obveščenost zdravnikov in zdravstvenega osebja. Raziskava, opravljena v okviru projekta, je pokazala, da celo v tistih redkih krajih, kjer danes bivajo prosilci za azil, zdravstveno osebje od pristojnega ministrstva ni dobilo praktično nikakršnih navodil oziroma informacij o ravnanju, ko prosilec za azil potrebuje zdravstveno pomoč. Tako se prepogosto zgodi, da prosilec ni deležen zdravstvene obravnave, ker nima zdravstvene izkaznice. Preprosta informacija, da je ne potrebuje, ker je niti ne more imeti, pač pa zadostuje izkaznica prosilca za azil, je zato mučni začetek vsakega posameznega obiska pri (kateremkoli) zdravniku.

Če je ta ovira presežena, se po pravilu pojavi jezikovna ovira. To je navkljub prevajalcem težko preseči, ker je po navadi del morda še večje – kulturološke ovire oziroma kulturoloških razlik. Ta težava je toliko večja, ker prosilci za azil ob vsakokratnem obisku zdravnika začnejo svojo pot v zdravstvenem sistemu od začetka. Ker niso del sistema, zanje ne obstaja nekaj tako vsakdanjega in neobhodno pomembnega, kot je zdravstveni karton, iz katerega je mogoče razbrati preteklo zdravstveno stanje, dotedanja zdravljenja, obstoj dolgotrajnih bolezni, morebitnih alergij na zdravila ali okoljske dejavnike, obstoj oziroma neobstoj preventivnih ukrepov kot recimo cepljenje …

Dr. Nena Kopčavar Guček, zdravnica v Zdravstvenem domu Vič - Rudnik, že več kot desetletje nudi (osnovno) zdravstveno oskrbo prosilcem za azil, ki so nameščeni v azilnem domu na Viču. Opozarja, da prosilci za azil niso upravičeni do nikakršne preventivne oskrbe, kljub temu da včasih v Sloveniji bivajo tudi leto ali dve, preden dobijo pozitiven ali negativen odgovor na svojo prošnjo.

Dodatna težava je po njenem mnenju v tem, da mora po veljavnih pravilih zdravnik, ki pošlje prosilca za azil na pregled na sekundarno raven, drugače kot v primeru, če na pregled pošlje slovenskega državljana, svojo odločitev zagovarjati pred medresorsko komisijo, ki deluje v okviru ministrstva za notranje zadeve: »Zelo veliko dolgih in žalostnih zagovorov smo bili dolžni napisati na poziv notranjega ministrstva, ker smo si drznili tu in tam kakega od prosilcev za azil napotiti na sekundarno raven. Če napišem, da je nekaj nujno, je nujno, saj to izpričuje diagnoza. Da se moram za to pred kom zagovarjati, je deplasirano. Ali pa je morda naša zdravniška licenca vprašljiva in nas je treba povabiti na obnovitev licence.«

Vzrok vseh teh težav pa je, da država doslej ni sledila številnim dobrim praksam iz tujine in ni poskrbela za sistemsko ureditev na tem področju, kaj šele, da bi prosilci za azil lahko postali del zdravstvenega sistema. Izolacija, v tem primeru iz zdravstvenega sistema, namreč že tako ne obeta nič dobrega, poleg tega pa bi bila vključitev prosilcev v zdravstveni sistem za državo tudi cenejša. Ali kakor je dejala dr. Uršula Lipovec Čebron, profesorica medicinske antropologije in antropologije migracij z ljubljanske filozofske fakultete: »Morda bi država najbolje razumela prav finančni argument – vključitev teh ljudi v zdravstveni sistem je dokazano cenejša od urgentnega zdravljenja, ki nastane zaradi odsotnosti prave zdravstvene oskrbe.

«