Smrt v družini

Donald Trump ni še niti prisegel na položaju novega ameriškega predsednika, pa je že izgubil svojega prvega poslovnega partnerja – umrl je Fidel Castro. Trump je posloval s Castrom, le da skrivaj, kajti leta 1998, ko je to počel, je bila Kuba še globoko pod ameriškim embargom, kar je kakopak pomenilo, da nobeno ameriško podjetje ni smelo poslovati z njo. Trump, ki ni hotel, da ga pri tem – pri kršitvi zveznega zakona – zasačijo, je, kot je pred volitvami poročal Newsweek, na otok poslal neko svetovalno podjetje, ki naj bi tam, pri kubanski vladi, kubanskih bankirjih in kubanskih gospodarstvenikih, preverilo teren za igralnico in ki je račun za to svojo tajno »misijo« – okej, za potne stroške, če hočete – potem izstavilo Trumpovemu podjetju Trump Hotels & Casino Resorts: 68.552 dolarjev. To sicer ni bilo veliko, toda ameriško podjetje tedaj ni smelo Kubi pustiti niti centa – 68.552 dolarjev pa je bilo kar precej centov.

Na začetku leta 1998 se je začelo šušljati, da bo Clintonova administracija malce sprostila protikubanski embargo – in Trump je hotel biti prvi pri koritu. Toda mudilo se mu ni brez razloga. Njegovo podjetje Trump Hotels & Casino Resorts je spominjalo na Kubo – bilo je v rdečih številkah. Vrednost delnic se je dramatično zmanjšala. Poleg tega je imel Trump za sabo serijo bankrotov – in ja, tudi Kuba je tedaj izgledala kot bankrotirana dežela. Trump, ki je sicer Castra leto kasneje razglašal za »morilca, ubijalca, v vseh pogledih slabega človeka«, je leta 1998 spominjal prav na Castra – oba sta izgubljala. Potrebovala sta drug drugega. Ni čudno, da sta se – magari skrivaj – ovohavala.

Z bratom Raúlom sta ves čas igrala »dobrega« in »zlobnega« policaja. Raúl je veljal za stalinista, hardlinerja, dogmatika in trdo roko, zato so si vsi rekli: Še dobro, da igro vodi Fidel!

Castro in Trump ne bi mogla biti bolj različna (fanatični komunist in fanatični kapitalist, fanatični antikapitalist in fanatični antikomunist), a sta se kljub temu ujela, in to v času, ko se s Castrom ni bilo lahko ujeti. Ne da to preseneča. Castro je bil avtokrat. To, da ima Trump afiniteto do avtokratov (recimo do Putina in podobnih), vemo. Vemo tudi, da je sam avtokrat in da ga prevevajo diktatorske fantazije. Filipinski predsednik Rodrigo Duterte, ki slovi po avtokratski demagogiji (in pobijanju dilerjev, narkomanov, kriminalcev ipd.), je tik pred volitvami za posebnega filipinskega sla v Ameriki imenoval Trumpovega poslovnega partnerja. Castro je bil nacionalist – kot Trump. In monarh – kot Trump. Castro je Kubo prevzel v času strašne ekonomske neenakosti – Trump je v času strašne ekonomske neenakosti prevzel Ameriko.

Castro je pravno državo precej priredil. Tudi Trump ima o pravni državi precej ločeno mnenje: predsedniški protikandidatki Hillary Clinton je zagrozil, da jo bo dal, če bo izvoljen, zapreti. Ko je bil izvoljen, je rekel, da je vendarle ne bo dal zapreti, kar pomeni, da jo je pomilostil, ne da bi bila sploh česa obtožena, kaj šele obsojena. Takšnih dialektičnih obratov je bil sposoben le Castro.

Castro si je medije povsem podredil. Trump je med predvolilno kampanjo novinarjem in medijem stalno grozil, bodisi s tožbami bodisi z represijo, stalno jim je omejeval dostop, jih psoval ter jih razglašal za »lažnivce«, »gnusobe« in »smeti«, obenem pa je napovedoval tudi spremembo medijske zakonodaje, ki bi medije disciplinirala, in posebno obdavčitev Amazona. Jeff Bezos, lastnik Amazona, je tudi lastnik časopisa Washington Post, Trump pa s poročanjem Washington Posta ni bil zadovoljen. »Sovražim nekatere novinarje, toda ne bi jih pobil,« je rekel. Tudi Castro je novinarje pustil pri življenju. V glavnem.

Castro je zelo rad govoril ljudstvu, ali kot se reče: na ljudstvo se je najraje obračal neposredno, direktno. Ja, stalno je imel govore. Govor za govorom. Pogosto so bili ti epski, res neskončni. Tudi Trump se obrača neposredno na ljudstvo: ne priredi tiskovne konference, s katere bodo potem poročali mediji, ampak da na splet video s svojim govorom. A tudi njegovi tviti so govori ljudstvu, sporočila ljudstvu – neposredni stik. Ja, stalno tvita. Tvit za tvitom. Njegovo tvitanje je neskončno. V tvitih napada svoje kritike in politične nasprotnike, poziva celo k obračunu z njimi, a to je v govorih počel tudi Castro. Veliko je lagal, a to počne tudi Trump.

Castro je politiko razumel kot družinski biznis: on, Raúl in tako dalje. Tudi Trump politiko razume kot družinski biznis: on, Ivanka, Eric, Donald, jr., oh, in še zet Jared Kushner. Ivanka je bila zraven, ko se je srečal z japonskim premierom Abejem (če ne bo zraven, je ne bom nikoli več videl, pravi Trump), njegov zet bo rešil izraelsko-palestinski spor. Da skuša svojim otrokom priskrbeti pooblastilo za vpogled v vse strogo zaupne podatke, je logično. Tudi Raúl je dobil vpogled v vse.

Castro je vse investiral v svoj brand. Njegovo ime je bilo povsod po Kubi. Njegove fotografije prav tako. Castro je bil blagovna znamka Kube. To hoče biti tudi Trump – blagovna znamka Amerike. Vse investira v svoj brand. Njegovo ime – njegovo blagovno znamko – lahko najameš. Renta jo po vsem svetu. »Moj brand je zdaj zagotovo bolj vroč, kot je bil prej,« pravi. Zagotovo.

Castro je bil vladar Kube. Lahko je počel, kar je hotel. S komerkoli se je lahko pogovarjal o politiki in biznisu hkrati. Itak je bilo vse njegovo. In nihče mu ni nič mogel. Tudi Trump se bo lahko s komerkoli pogovarjal o politiki in biznisu hkrati. Že zdaj to počne: britanskemu politiku Niglu Farageu je naročil, naj poskrbi, da zraven njegovega igrišča za golf na Škotskem ne bodo postavili vetrnih turbin, ker bi le kvarile razgled, srečal se je z indijskimi poslovneži, ki v Mumbaju gradijo njegov stanovanjski kompleks, in ko je govoril z argentinskim predsednikom Macrijem, ga je, pravi argentinski novinar Jorge Lanata, najprej vprašal, kako je z dovoljenji za gradnjo Trump Towerja v Buenos Airesu. Naslednji dan so menda izdali vsa potrebna dovoljenja. Tega, koliko davkov plačuje, ni razkril, a mu tega niti zdaj ne bo treba – direktorja davčne uprave bo itak sam imenoval.

In seveda – raje bo imel tiste tuje diplomate in državnike, premiere in predsednike, ki bodo v Washingtonu prespali v njegovem hotelu (Trump International Hotel), le nekaj korakov od Bele hiše (»Zdaj je verjetno vreden več kot prej.«). Nekateri so to že napovedali. Le zakaj bi si slabšali pogajalska izhodišča in spali pri Trumpovi konkurenci? To ne bi bilo le neposlovno, temveč tudi nevljudno. Sploh pa, k Trumpu se bodo lahko zjutraj sprehodili kar peš – v copatkah z monogramom DT.

Navzkrižje interesov bo brezmejno – tako kot je bilo na Kubi. A Trump je te dni v intervjuju za New York Times rekel: »Zakon je povsem na moji strani, kar pomeni, da predsednik ne more biti v navzkrižju interesov.« To je, žal, pravi Jonathan Chait (New York Magazine), pravno točno: »Strogi zvezni zakoni o navzkrižju finančnih interesov za predsednika ne veljajo.« Ha! Je kdo kdaj na Kubi trdil, da je Castro v navzkrižju interesov? Ne, ravno nasprotno: zakon je bil tudi povsem na njegovi strani.

Castrove univerze so bile resda boljše od Trumpove in Castru je v Havani resda brezplačno igral bend Rolling Stones, ki Trumpu na inavguraciji ne bi igral za nič na svetu, toda Trump kljub temu izgleda le kot človek, ki hoče biti kakor Fidel Castro. Ni čudno, da v nekaterih zveznih državah – v Pensilvaniji, Michiganu in Wisconsinu – ponovno štejejo volilne glasove. Hillary Clinton je dobila dva milijona več individualnih glasov kot Trump. Ni bil ravno izvoljen – kot ni bil Castro. Ameriki se je po malem zgodila Kuba. Tako kot so bile na Floridi – v Mali Havani – ulice polne ljudi, ki so se veselili Castrove smrti, so drugod po Ameriki ulice polne ljudi, ki hočejo, da Trump spoka.

Če bi Castro vzdržal še malo, bi preživel tudi Trumpa. Tako pa je preživel le prejšnjih deset ameriških predsednikov. A ko je Castro videl, da je bil izvoljen Trump, si je verjetno rekel: Zdaj lahko umrem – nadomeščal me bo Trump!

Nič nas ne sme presenetiti!

Ko je Fidel Castro leta 1940 dopolnil 14 let, je, pravi njegov biograf Volker Skierka, ameriškemu predsedniku Rooseveltu poslal pismo, v katerem mu je čestital za ponovno izvolitev, obenem pa ga prosil: »Če hočete, mi pošljite ameriški bankovec za deset dolarjev, ker ga še nisem videl, pa bi ga rad imel.« Roosevelt mu bankovca ni poslal, toda slabih 20 let kasneje – kmalu po revoluciji – je Fidel Američanom pobral ves denar. Najprej je nacionaliziral del ameriškega premoženja na Kubi, potem pa vse. Ameriškim korporacijam, ki so nadzorovale rafinerije, telekomunikacije, železnice in banke, pa tudi ameriški mafiji, ki je furala hotele, igralnice, prostitucijo in turizem. Obenem je zaprl meje in prepovedal uvoz tujih izdelkov. Kar pomeni, da je storil to, o čemer je Trump za zdaj le bujno fantaziral – da bo zaprl meje (zid), da bo blokiral uvoz (visoke carine) in da bo pregnal vse, ki Ameriko izkoriščajo (kitajske korporacije).

Ko je Mihail Gorbačov vpeljal perestrojko, je Castro odgovoril z »rektifi kacijo« – z vrnitvijo k revoluciji. Izgledal je kot hipi, ki ne more preboleti, da je šestdesetih let konec.

Ironično, Fidel, ki so ga leta 1948 skoraj sprejeli na Harvard, ki mu je ameriško bejzbolsko moštvo New York Giants naslednje leto ponujalo profesionalno pogodbo in ki je Marxov Kapital kupil med poročnim potovanjem po Ameriki, je kapital za revolucijo in zrušitev diktatorja Fulgencia Batiste, kralja torture, terorja in korupcije, sicer velikega ameriškega prijatelja, zbiral tudi v Ameriki. Leta 1955 je krenil na dolgo promocijsko turnejo po Ameriki – z vlakom. Kjer se je ustavil, je priredil shod – in zbiral donacije.

Ko se je leta 1956 z barko »Grandma« skrivaj izkrcal na Kubi, je začel takoj objavljati pompozne manifeste, v katerih je Kubance pozival k državljanski nepokorščini, akcijam proti Batistovemu režimu, atentatom na režimske lakaje, sabotažam in požigom sladkornih plantaž. Da bi bilo bolj jasno, kaj misli, je dal najprej zažgati očetovo sladkorno plantažo. Hotel je napraviti vtis. Revolucija potrebuje teater – in publiciteto. Z nizkim budžetom je znal narediti spektakel. Trump – militantna retorika! teater! brezplačna publiciteta! spektakel z nizkim budžetom! – je šel za njim. Trump je zrasel na marmorju – Castro tudi.

Ko se je s prgiščem svojih revolucionarjev prebijal čez Kubo, je vsak na novo osvojeni teren razglasil za »osvojeni teritorij«: zemljiške posestnike je na kraju samem razlastil, njihovo zemljo razdelil med ljudi, gradil šole, bolnišnice in klinike, celo manjše tovarne cigar in streliva, ustanovil pa je tudi radijsko postajo »Rebelde«, ki je postala njegovo glavno propagandno orodje. Do začetka leta 1958 je nadzoroval že nekaj tisoč kvadratnih kilometrov, pa četudi je imel pod sabo le 321 gverilcev, nad katere je Batista ob koncu maja poslal deset tisoč vojakov. Mar ni Trump stalno poudarjal, da ima zelo majhno ekipo, Hillary pa razpolaga s pravo vojsko in orjaškim budžetom?

Toda operacija »Fidelov konec« se je prelevila v operacijo »Batistov konec«. Kubanske opozicijske stranke so Castra razglasile za liderja revolucije, Kubo je preplavilo 30 tisoč sabotaž, vojska je polagala orožje, represivno-varnostni aparat se je zlomil, Batista je zbežal v Dominikansko republiko – in Castro je v Santiago in Havano vkorakal, ne da bi izstrelil en sam strel. Oblast je prevzel 3. januarja 1959.

Ljudje so bili tako navdušeni, da so davke plačevali kar sami od sebe. Fidel je krenil na veliko parado – z razpeto srajco, s »corono especial« v ustih, z Marijo okrog vratu, z avtomatsko puško v roki. Nekateri so v njem videli Garibaldija, drugi Robina Hooda, tretji Simona Bolivarja, nekateri celo Jezusa Kristusa. Povojne poboje, maščevanja in uničevanje lastnine je prepovedal, odobril je le nagle eksekucije največjih »kriminalcev«, prevzel televizijo in jo prelevil v prodajalno revolucije, napovedal brezplačno zdravstveno zavarovanje in šolanje za vse ter agrarno reformo, obenem pa oznanil, da bo Kuba prekinila vse odnose z državami, ki podpirajo diktatorske režime, s Sovjetsko zvezo vred. Imel je oblast, toda s komunisti, ki na Kubi niso bili ravno priljubljeni, se je sestajal skrivaj. Da je komunist, je Raúl izvedel šele tri leta po revoluciji. Ni hitel. Kubanci so potrebovali čas, da se malce aklimatizirajo. Tako kot ga zdaj potrebujejo Američani. Trump ne hiti.

Zdaj, ko »starega« ni več, lahko na Kubi vpeljejo kapitalizem. Zdaj lahko Kuba končno skoči v leto 1989, ko je padel Berlinski zid, ko so vzhodnoevropske dežele prešle v kapitalizem.

In ko je aprila z orjaško delegacijo obiskal Ameriko, so ga tam sprejeli entuziastično, kot internacionalnega zvezdnika. Prirejali so mu parade, sprejeme in gala večerje. Sprejel ga je celo podpredsednik Richard Nixon, obiskal je najelitnejše univerze, tudi Harvard, ki je padel na kolena. V Centralnem parku ga je poslušalo 30 tisoč ljudi, CIA pa ga je skušala celo prepričati, naj razkrije imena komunistov v svoji vladi. »Mi nismo komunisti,« je poudaril.

Znižal je stanovanjske najemnine, ceno elektrike in telefonije, zvišal plače, zaplenil ilegalno pridobljeno lastnino, odprl plaže in nacionaliziral velike plantaže, tudi plantažo svojega očeta. To je bila odlična marketinška poteza. Hej, če je Fidel nacionaliziral celo svoje imetje, potem ni nobenega razloga, da ne bi nacionalizirali vsega! Populist. Kot Trump.

Bil je poln trikov. Ja, kot Trump. Z bratom Raúlom sta ves čas igrala »dobrega« in »zlobnega« policaja. Raúl je veljal za stalinista, hardlinerja, dogmatika in trdo roko, zato so si vsi rekli: Še dobro, da igro vodi Fidel! Ker je bil Raúl tako ekstremen, so v Fidelu videli glas razuma, demokrata, fleksibilnega človeka, ki jih bo rešil pred Raúlom. Toda Raúl je ob asistenci Cheja, drugega velikega hardlinerja, državni aparat, varnostne službe in sindikate pridno filal s partijskimi kadri. Tudi Trump svoj kabinet pridno fila s »partijskimi« kadri – s hardlinerji, dogmatiki, etnonacionalisti, rasisti.

Ker pa Castro javno ni kazal nobene afinitete do komunistov, ni nihče vedel, da so to partijski kadri. Tudi Trump javnost prepričuje, da njegovi rasisti niso rasisti, ampak čisto normalni ljudje. Trik je uspel. Na Kubi in v Ameriki. Ko je kubanski predsednik Urrutia opozoril, da se komunistični vpliv vse bolj povečuje, je Fidel takoj užaljeno repliciral, da Urrutia napihuje »komunistično legendo« in da to, kar govori, meji na »izdajo«, obenem pa oznanil, da odstopa s položaja premiera. Logično: v hipu se je »zgodilo« ljudstvo, ponorelo in zahtevalo, da se Fidel vrne in da Urrutia odstopi; vendar ta ni le odstopil, ampak je, preoblečen v mlekarja, zbežal na venezuelsko veleposlaništvo. Fidel je imel zdaj proste roke. Tako kot jih ima Trump.

Ob koncu leta 1959 je na hitro prodal vse zlate rezerve, ki jih je imela Kuba v ameriškem Fort Knoxu, in ves denar preselil v švicarske in kanadske banke, da Amerika po nacionalizaciji ameriškega premoženja na Kubi ne bi mogla »zamrzniti« kubanskega premoženja v Ameriki. Revolucija potrebuje budžet. Tudi Trump že vse življenje potrebuje budžet, zato se je prelevil v mojstra finančnih manipulacij in mahinacij – kot Castro.

Fidel je na hitro zložil orjaško vojsko, le malce manj orjaško milico in trumo »Komitejev za obrambo revolucije«, ki so šteli 800 tisoč mož. Logiki »nič nas ne sme presenetiti« je sočasno dodal tudi logiko »kdor ni z nami, je proti nam«, to logiko pa slavi tudi Trump: kdor ni z njim, je proti njemu! In vse najslabše o tistih, ki so proti njemu!

In proticastrovske skupine, ki so po Kubi sejale teror in občasno kot kamikaze pikirale na Havano, so Castru le pomagale. Fidel je začel »vojno proti terorju«, ki ga je na oblasti ohranjala 50 let.

Naj te ubijem ali pofukam?

Ko je septembra 1960 prispel v New York na zasedanje Združenih narodov, je imel Ameriko že proti sebi. Ker ga ni hotel sprejeti noben hotel, se je naselil v hotelu, ki je stal sredi Harlema, kar je rasno napeto Ameriko šokiralo, še toliko bolj, ker je tam razvil kubansko zastavo in mirno – ja, trumpovsko – sprejemal tuje državnike. Tisti harlemski hotel je bil njegov Trump Tower. Mediji so ga razglašali za psihopata in klošarja, ki v hotelu peca bejbe, prireja orgije in kolje piščance. Razlastil je Ameriko in se ji potem smejal – sredi Amerike! Mar ni tudi Trump razlastil Amerike, mar ni bogatel tako, da so drugi izgubljali – in se jim potem smejal? Sredi Amerike? Še vedno se jim.

Ker je Castro nacionaliziral ameriško lastnino, ker volitev ni hotel razpisati, ker je kazalo, da Kuba drvi v komunizem in da bi utegnil kubansko revolucijo izvoziti tudi v druge latinskoameriške države, je ameriški Svet za nacionalno varnost odobril atentat nanj. Nadenj so poslali Marito Lorenz, njegovo nekdanjo ljubico, toda ko je prišla do njega, si je rekla: Naj te ubijem ali pofukam? Sklenila je, da se z njim pofuka. Castro je bil seksualni prvak – ne da Trump ni tega trdil zase.

Tudi »Operacija Zapata«, kot se je reklo izkrcanju v Prašičjem zalivu, se je ponesrečila: 1511 eksilantskih plačancev je Fidel 17. aprila 1961 pričakal z ognjemetom. Le nekaj se jih je rešilo – 114 jih je padlo, 1189 pa so jih zajeli. Enajstim so sodili, toda ne zaradi invazije, ampak zaradi zločinov, ki so jih zagrešili še v času Batiste – pet so jih usmrtili. Z drugimi ujetniki pa je Fidel kar osebno predebatiral invazijo in revolucijo – in to javno, pred TV-kamerami! Američanom je sporočil, da jim je voljan izročiti vse ujetnike – v zameno za 500 traktorjev. Trump je mojster takšnega krošnjarskega karnevala.

Od Kube zdaj, po Castrovi smrti, terjajo demokratizacijo. Le zakaj? Kuba lahko ostane taka, kot je. Avtokrati, despoti in diktatorji spet cvetijo, antidemokracija – iliberalna demokracija – pa je spet v modi.

»Zamenjava režima« ni uspela, invazija ni bila »le sprehod«, eksilanti niso osvojili kubanskih »src in glav«. A le kako bi jih? Fidel je dal tik pred invazijo za vsak primer internirati več kot sto tisoč – po nekaterih štetjih celo 250 tisoč – Kubancev. Pač vse tiste, za katere je obstajal sum, da bi se lahko solidarizirali s kontrarevolucijo. Mar niso Američani med II. svetovno vojno internirali vseh ameriških Japoncev? In mar se niso Trumpovi jurišniki sklicevali prav na ta precedenčni primer, ko so predlagali formiranje registra za vse priseljence iz muslimanskih držav?

Sovjetski premier Nikita Hruščov je Johna F. Kennedyja svaril: »Castro ni komunist, toda vi ga lahko naredite za komunista!« In res, Fidel je 1. maja 1961 oznanil, da je Kuba odslej »socialistična država«. Kar je pomenilo: čistke, cenzuro, zategovanje svoboščin, ideologizacijo vsakdanjega življenja, racioniranje in interniranje vseh »razrednih sovražnikov«, tudi prostitutk in gejev – iz Češkoslovaške je uvozil celo »mašino« za detektiranje gejev! Ne da so člani Trumpovega kabineta feni gejev. Au contraire! Mike Pence, Trumpov podpredsednik, je verjetno na Češko – ali pa Slovaško – že poslal naročilo.

Ta, ki se najbolj boji, naj spregovori prvi!

Kuba je postala otok 13 tisoč kilometrov od Kremlja, Kremelj pa ni hotel, da ta novi otok marksizma-leninizma utone. Bil je predobra reklama za komunizem, Sovjetom pa je tudi omogočil, da so Američanom pokazali, kako je, če iz soseščine – recimo iz Turčije – proti tebi štrlijo jedrske rakete. Ko so namreč Američani razvili fotke, ki jih je 14. oktobra 1962 nad Kubo posnelo izvidniško letalo, so v grozi ugotovili, da so Sovjeti tja skrivaj inštalirali trumo jedrskih raket, ki so zdaj usmerjene proti Ameriki. Razkritje, da je na njihovem dvorišču zrasla jedrska sila, da je njihova nacionalna varnost neposredno ogrožena in da so na robu kolektivnega izumrtja, je v Ameriki povzročilo preplah, histerijo, tesnobo in apokaliptično napetost. Začela se je »kubanska raketna kriza«, ki je postregla z vsemi najbolj ekstremnimi cinefilskimi scenariji. V Ameriki je na invazijo čakalo 250 tisoč vojakov, na Kubi skoraj pol milijona, ljudje so si delali zaloge, napovedovali so na milijone mrtvih. Kennedy je oznanil, da bo v primeru kubanskega jedrskega napada na Ameriko ukazal jedrski napad na SZ. Svet je bil pred III. svetovno vojno, pred atomsko apokalipso. Mar niso tudi za Trumpa rekli, da bo povzročil III. svetovno vojno? In mar niso rekli, da bi bilo lahko pogubno, če bi se približal »rdečemu gumbu«, ki sproži atomsko apokalipso?

Vsi so le blefirali. Apokalipso so odpovedali, toda Castro je obtičal med tremi ognji. Na eni strani je imel Hruščova, ki je zahteval sovjetizacijo Kube, na drugi Kennedyja, ki je zahteval jugoslavizacijo Kube, na tretji pa Cheja, ki je zahteval, da se Kuba poveže s Kitajsko – SZ in Jugoslavija sta se mu zdeli preveč kapitalistični. Ne da je Fidela to ganilo. V štirih letih so vsi trije šli. Kennedyja in Cheja so ubili, Hruščova pa odstavili.

Castro je imel tako kot Trump stalno prevelike načrte in premalo kapitala, zato je tudi stalno improviziral in delal napake, ki so jih njegovi ekonomisti potem popravljali deset let. Ne da je bilo kaj drugače s Trumpom, ki je pogosto pristal v bankrotu. Castro je bil teflonski grandoman – kot Trump.

Ob koncu šestdesetih let je nacionaliziral še vse male kšefte, tudi mehanične delavnice in sladoledne štante, rekoč: »Nismo imeli revolucije zato, da bi vpeljali pravico do trgovanja.« Šel je pač s časom: v času, ko se je mladina širom po svetu borila proti potrošniški družbi, je Kubo spremenil v antipotrošniško družbo. Kubanci niso imeli več kaj kupovati. Leta 1969 je odpovedal celo božič.

Bil je nepredvidljiv. Kot Trump. Kritiziral je SZ, ker je drugim vsiljevala svoj model, obenem pa je podprl sovjetsko okupacijo Češkoslovaške. Ko je leta 1959 prišel v New York, so ga povabili v Muzej moderne umetnosti, a je raje odšel v živalski vrt. Zapiral je oporečnike, toda srečanja z njimi je začenjal s stavkom: »Ta, ki se najbolj boji, naj spregovori prvi.« Tudi Trump v tem, kar govori in počne, ne vidi nič protislovnega.

Tudi ko je Castro izgubil, je vedno ustvaril vtis, da je zmagal. Trump je iz tega doktoriral: vse, kar je zanj antireklama (npr. neplačevanje davkov), prelevi v reklamo za svojo zvijačnost (zakaj pa še vi ne počnete tega?).

Če bi Castro vzdržal še malo, bi preživel tudi Trumpa. Tako pa je preživel le prejšnjih deset ameriških predsednikov. A ko je Castro videl, da je bil izvoljen Trump, si je verjetno rekel: Zdaj lahko umrem – nadomeščal me bo Trump!

Leta 1980 je Castro »velikodušno« dovolil množično izselitev Kubancev, ki niso bili več zadovoljni z življenjem na Kubi, toda potem se je izkazalo, da je bilo med 125 tisoč Kubanci, ki so tedaj v nekaj mesecih prek luke Mariel emigrirali v Ameriko, kar 26 tisoč takih, ki so sedeli, bodisi v ječah ali pa umobolnicah – med njimi je bilo okrog 5000 hudih kriminalcev. Trump je rekel, da so Mehičani kriminalci, posiljevalci in morilci – in da jih bo izgnal. Vidite.

Castro je Ameriki podtaknil vse tiste, ki niso imeli dovolj »revolucionarnih« genov – Trump hoče Mehiki podtakniti tiste, ki nimajo dovolj »ameriških« genov. Fidel je rekel: »Menim, da ne potrebujemo več kot ene stranke.« A tudi Trump se obnaša tako, kot da Amerika ne potrebuje več kot ene stranke.

Ko je Mihail Gorbačov vpeljal perestrojko, je Castro odgovoril z »rektifikacijo« – z vrnitvijo k revoluciji. Izgledal je kot hipi, ki ne more preboleti, da je šestdesetih let konec. Trump izgleda kot japi, ki ne more preboleti, da je »greed-is-good« osemdesetih konec.

Castro je leta 1999 Ameriko tožil za 97 milijard dolarjev – ja, tudi Trump stalno toži. Castro je malo spal – zgodovina je nastajala ponoči. Tudi Trump ponoči ne spi, temveč neprestano tvita – in ustvarja zgodovino. Castro ni nikoli spal v isti postelji. In stalno se je selil. Bil je pragmatičen. Tudi Trump velja za pragmatika.

Ne bodo me ustavili!

Četudi so stalno – od dneva, ko je prevzel Kubo – šušljali, da bo zdaj zdaj padel, je preživel. Američani so nanj, pravi Fabian Escalante (Executive Action, 2006), organizirali 634 poskusov atentata – z bombami, dinamitom, zasedami, ostrostrelci, remingtonkami, springfieldovkami, thomsonkami, češkimi strojnicami, magnumi, bazukami, granatami, možnarji, noži, staljenim jeklom, strupi, bacili, botulinom, talijem, okuženo potapljaško obleko, celo cigarami, okuženimi s kemikalijo, ki povzroča odpadanje dlak in las. Če bi mu odpadla brada, njegov trademark, bi bil to atentat vseh atentatov. Kot če bi Trumpu odpadla tista pričeska ( ja, njegov trademark), ki izgleda tako, kakor da jo je naročil pri stilistu Castrove brade. Vsi poskusi atentata so spodleteli. A tudi za Trumpa so stalno – od dneva, ko je vložil predsedniško kandidaturo – govorili, da bo zdaj zdaj padel, pa ni. Leto in pol so ga obstreljevali z vsemi medijskimi topovi, a so vsi poskusi »atentata« spodleteli. »Ne bodo me ustavili,« je rekel med predvolilno kampanjo, kot da bi citiral Fidela Castra, svojega imaginarnega prijatelja.

Castra brez Amerike, njegove imaginarne prijateljice, ne bi bilo – Amerika, stara mitomanka, je naredila vse, da bi postal mit. Bolj ko ga je demonizirala, bolj ga je mitizirala. Črnske nemire v Los Angelesu leta 1992 je vodil Fidel Castro osebno, so poročali. In celo priložili fotke. A tudi Trumpa ne bi bilo brez dobre, stare ameriške mitomanije – bolj ko so ga demonizirali, bolj so ga mitizirali.

Zdaj, ko »starega« ni več, lahko na Kubi vpeljejo kapitalizem. Zdaj lahko Kuba končno skoči v leto 1989, ko je padel Berlinski zid, ko so vzhodnoevropske dežele prešle v kapitalizem in ko je Francis Fukuyama – v knjigi Konec zgodovine in zadnji človek – oznanil, da je zdaj »konec zgodovine«. Zmagala sta neoliberalni kapitalizem in liberalna demokracija, ki sta tako univerzalna, da bosta večna. Vse ovire so odstranjene, vse alternative so kompromitirane, svet doživlja popolno homogenizacijo, vsi sprejemajo univerzalne vrednote zahodne liberalne demokracije, ki lahko reši vse težave. Le kdo bi še hotel živeti v avtokratski državi?

Ne bi se mogel bolj zmotiti: prvič, neoliberalni kapitalizem je opustošil svet, in drugič, avtokrati in ljudje, ki jih ljubijo (in volijo), so se vrnili. Liberalno demokracijo zamenjuje iliberalna demokracija. Na Madžarskem, na Filipinih, v Ameriki. Avtokrati povsod vstajajo in pritiskajo in se ponujajo. Konca zgodovine je očitno konec, pravi Shadi Hamid (Foreign Policy).

Od Kube zdaj, po Castrovi smrti, terjajo demokratizacijo. Le zakaj? Kuba lahko ostane taka, kot je. Avtokrati, despoti in diktatorji spet cvetijo, antidemokracija – iliberalna demokracija – pa je spet v modi. Le zakaj bi se Kuba spreminjala, če pa svet prihaja tja, kjer sama že je? Ja, v času je »zamrznila«, toda le zato, da bi jo lahko drugi dohiteli.

Na Castrov nagrobnik lahko napišejo: Če vladaš dovolj dolgo, imaš slej ko prej prav.