Plošča / Childish Gambino: »Awaken, My Love!«

+ + +

Igralec, komik, uspešen raper, didžej, ki zna peti in plesati. Rad in dobro kuha. Ne le da igra glavno vlogo v aktualni in izjemno uspešni seriji Atlanta, ampak si je to tudi izmislil. Je njen soscenarist, izvršni producent in, ja, dva dela je celo režiral. Donald Glover dela vse. Še pred serijo, ki je iz njega naredila zvezdnika svetovnega slovesa, pa ga je svetovno rapersko občinstvo poznalo kot Childish Gambina. Bizarnega imena se ni domislil sam, temveč ga je dobil precej naključno, navrgel mu ga je spletni generator imen skupine Wu-Tang Clan. V okvirček si vpisal svoje ime, generator pa je navrgel »wu-tangovski« prevod. In še trivialni podatek: Gloverja so vzgajali kot Jehovovo pričo, vendar se to ni obneslo, saj glede teh prepričanj danes pravi, da so »čudna vera«.

Pod imenom Childish Gambino smo ga bili doslej vajeni predvsem v vlogi raperja, ki od časa do časa tudi malo zapoje. Albume in mikstejpe niza že od leta 2008, velja za opletalca z jezikom, ki zna hitro menjati sloge, in za spodobnega fristajlerja, kar je delno povezano z njegovimi odrskimi izkušnjami iz stand-upa. Novi album pa je večplastno presenečenje, popoln obrat. Za začetek in najočitneje – mladi multipraktik na njem sploh ne rapa. Niti na enem posnetku, kar bo marsikaterega fena razjezilo.

Namesto tega v pevskem razpoloženju postreže z »Awaken, My Love!«, zvočno precej razmetanim albumom, ki ga v največjem delu poslušamo kot sodobni izdelek zapuščine psihedeličnega soula in funk rocka. V prvi polovici sedemdesetih let so nekateri bendi idiom funka namreč »popačili«, začeli so ga elektrificirano raziskovati, dodajati distorzijo, tripaške efekte, aranžmaje pa so drzneje razvlekli. Na misel pridejo bendi in izvajalci, kot so Sly & The Family Stone, Parliament/Funkadelic, Mandrill, Bootsy Collins ...

Na papirju gre za izjemno ambiciozen poseg, na posluh pa za razdrobljeni maksimalizem, na trenutke sicer prijeten udarec distorzije, a tudi malce osladno zmedo. Produkcija Gloverjevega dolgoletnega sodelavca Ludwiga Göranssona kljub nasičenosti barko drži usidrano, Gambinove pevske akrobacije pa so njen kontrapunkt: enkrat brunda in mrmra, drugič gospelovsko vzklika, tretjič soulovsko prede ali vleče vse do falzeta, četrtič se igra z »auto-tunom«. Zavidanja vredna večstranskost, ki pa neizogibno razkrije očitno pomanjkljivost: Childish Gambino ni čisto pravi pevec soula in v pevski interpretaciji prepogosto pretirava.

Čeprav je album »Awaken, My Love!« nesporno drzna poteza, vseeno ne gre do konca. Je premalo čudaški, da bi nas odpeljal v kozmos, predvsem pa je predolg. Ne v minutaži, v preprostem dejstvu, da se zavidanja vredno prepričljivi gruv in osvežilno nevsakdanje aranžmajske ekskurzije v drugi polovici prekinejo z benigno baladnostjo. Eno zvezdico v oceni pa mu zlahka odbije povsem nesmiseln posnetek California.