Politični vpliv informacijskih filtrov na Facebooku

Pred tremi meseci sem začel poskus sam s sabo in postal privrženec Alternative za Nemčijo. Na Facebooku sem odprl nov profil z ženinim priimkom, za sliko ozadja sem izbral hribovito pokrajino slikarja Casparja Davida Friedricha. Nato sem desetim neznancem, za katere sem domneval, da simpatizirajo z desnico, poslal prošnjo za prijateljstvo. Imena sem poiskal med komentarji na Facebookovih straneh Alternative za Nemčijo.

Šlo je za poskus. Želel sem ugotoviti, kako se spremeni pogled na svet, če imaš nenadoma stike z ljudmi, ki imajo Lutza Bachmanna, začetnika Pegide, za žrtev pravosodja, Frauke Petry, eno od vodij Alternative, pa za naslednjo kanclerko. Večini ljudi v moji bližini se oba zdita grozna in v njiju vidijo nevarnost za demokracijo. Zato si tudi ne znajo predstavljati, zakaj bi kdorkoli volil Alternativo.

Res je nenavadno, kako se zmrači zaznavanje, ko Facebook nekoga prepozna kot simpatizerja Alternative za Nemčijo. Človek vstopi v svet, v katerega redko prodre kak sončni žarek. Teden sredi novembra se je tako začel s kolažem posnetkov, na katerih so mladi arabskega videza napadli ljudi, ki so glasno klicali na pomoč. »Pozor!!! Deli!!!« je pisalo spodaj. »Ta posnetek prikazuje nasilje, ki ga morajo zaradi migrantov trpeti domačini.«

Nato sem prebral novico, da so v mestu Neuss zaradi pritiska muslimanov v nekem kiosku začeli prodajati le še jedi iz piščančjega mesa namesto svinjskih klobas. Pozneje so mi pokazali srhljive fotografije klanja živali, opremljene s pozivi, naj se zavzamem za prepoved takšnega klanja.

In tako dalje, dan za dnem. Novici o prepovedi klobas je sledila novica, da izginjajo hranilniki v obliki prašičkov, po alarmu zaradi hranilnikov so prišli novi pretepaški posnetki. Kdor dolgo sodeluje v tem, prej ali slej pride do neizpodbitnega sklepa, da bo z Nemčijo kmalu konec, če se nekaj ne bo kmalu spremenilo. Najbolj noro pa je, da nič od tega ni mogoče prebrati v običajnih medijih!

Večina ljudi je prepričana, da so novice, ki jih dobivajo prek Facebooka, novičarska storitev tega omrežja. Kar preberejo v teh novicah, po njihovem prepričanju opisuje resnično dogajanje, potem ko padejo plašnice z oči. Presenečeni so, ko izvedo, da dobivajo drugačne novice kot sosed, kaj šele kak politični nasprotnik.

Ponudba novic se v resnici ne ravna po razmerah na svetu, temveč po zanimanjih in nagnjenjih uporabnikov, ki jih je razbrati iz všečkov. Ker želi Facebook svoje uporabnike čim dlje zadržati na svojih straneh, poskrbi, da jim je v tem času prijetno, kar pomeni, da jim ne ponudi ničesar, kar bi jih lahko motilo. Samske osebe ne vidijo porok, ker jih to lahko spomni na to, da so še vedno same. Prijatelji psov ne izvedo ničesar o radostih življenja z mačko. Volivcem Alternative za Nemčijo so prihranjene objave, v katerih begunci igrajo pozitivno vlogo.

Strokovnjaki že dolgo časa izpostavljajo, da takšna oblika algoritemsko selekcionirane resničnosti vpliva na oblikovanje političnih stališč. Donald Trump je v prvem televizijskem intervjuju po volitvah povedal, da se mora za svojo zmago zahvaliti tudi Facebooku, Twitterju in Instagramu. Proti moči družbenih medijev Hillary Clinton ni imela možnosti kljub premoči pri denarju za predvolilni boj. Zveni kot značilno Trumpovo pretiravanje, vendar veliko govori za to, da ima prav.

Za številne ljudi je Facebook več kot le portal, na katerem je mogoče sporočiti, kateri film so ravno videli in s kom so preživeli večer. To so njihova vrata v svet. Zjutraj, ko se zbudijo, najprej pogledajo na profil, kaj so zamudili čez noč. Kar 27 odstotkov Nemcev danes del svojih novic prebere prek tega omrežja, v starostni skupini pod 35 let pa je takih ljudi celo 37 odstotkov. V Združenih državah Amerike je ta delež še višji, saj tam 44 odstotkov ljudi Facebook vidi kot pomemben vir novic, je pokazala raziskava javnega mnenja raziskovalnega središča Pew Research Center.

Nihče ne ve natančno, kako nastanejo te informacije, po katerih merilih jih izbirajo in ali obstaja mehanizem, ki prepoznava laži in jih izloči. Podjetje tega ne navaja, vsaj ne tako, da bi bilo to mogoče preveriti. V neki raziskavi so trije Facebookovi sodelavci v preteklem letu skušali dokazati, da imajo politična nagnjenja uporabnikov manjši vpliv na dotok novic, kot se je domnevalo. A ker so podatki o uporabnikih tajni in raziskave ni mogoče ponoviti, je zato z znanstvenega vidika brez vrednosti. Na spletni strani Wall Street Journala je trenutno mogoče v realnem času spremljati, kako se na Facebooku deli politični svet. Uredništvo je v zapleteni simulaciji iz člankov, ki jih priporočajo levoliberalni in konservativni uporabniki, vzpostavilo dva vira novic, modrega in rdečega. Kdor predvaja oba hkrati, vidi sovražni kraljestvi, ki razen nekaterih imen (Obama, Trump, Clinton) in tem (orožje, splav, Islamska država) nimajo skoraj nič skupnega.

Znanstveniki temu pravijo informacijski mehurček ali informacijski filter, vendar to ne opiše v celoti tega, kar se dogaja. Dejansko gre za samoograjevanje političnega okolja, katerega posledice na demokratične procese za zdaj lahko samo slutimo. Že ko beremo izbrani dnevnik, da smo na tekočem, tu in tam naletimo na članek, ki je v nasprotju z našim pogledom na svetu. Kdor pa se giblje po družbenih omrežjih, prej ali slej vidi le še to, kar potrjuje njegovo osebno mnenje.

Teh filtrov tudi ni mogoče izključiti, da bi dobivali vse novice in hitro stopili v stik z ljudmi, ki so drugačne mnenja. Po glasovanju o izstopu Velike Britanije iz EU je ustanovitelj zagonskega podjetja Tom Steinberg na svoji strani razburjeno komentiral: »Prav zdaj aktivno iščem ljudi, ki proslavljajo odhod iz EU, vendar je informacijski filter tako močan in sega tako daleč na vsa področja Facebooka, da ne najdem nikogar, ki bi bil srečen, čeprav pol države zdaj vzklika od veselja.«

Da ljudje živijo v različnih političnih svetovih, ni nič novega. Tudi v Nemčiji so že doživeli polarizirane predvolilne boje. Franz Josef Strauss je utelešal čisto drugačen svetovni nazor kot Willy Brandt, Kohl drugačnega kot Lafontaine. A tudi v najbolj burnih časih je med političnimi tabori obstajala tamponska cona za dejstva, nekakšna empirična osnova, o kateri so se lahko zedinili.

Kjer se drugačna mnenja izločijo, ni niti več nadzora, ali tisto, kar se nam zdi pravilno, temelji na resničnih dejstvih. Povsem zadostuje, da je nekaj mogoče, pa že velja za resnično. Po oceni medijskega velikana BuzzFeed naj bi bilo 38 odstotkov člankov na republikansko obarvanih Facebookovih straneh zavajajočih ali zlaganih, na demokratsko zaznamovanih straneh pa okoli 19 odstotkov. Kot kaže, ni skoraj nikomur padlo v oči, da so številne novice, ki so se v tednih pred volitvami stekale do uporabnikov Facebooka, izvirale iz majhnega makedonskega mesta Velesa. In če je to že kdo opazil, pa to očitno ni nikogar zmotilo.

Ker nihče ne preverja resničnosti novic, ki so v obtoku, najbolj divje teorije rastejo kot gobe po dežju. Sredi novembra sem bil gost v pogovorni oddaji, kjer naj bi se pogovarjali o ameriških volitvah. Poleg mene je sedela finančna strokovnjakinja z uspešno kariero na Wall Streetu, ki je nedvoumno podpirala Hillary Clinton. Po oddaji smo še malo poklepetali in ob kozarcu belega vina mi je priznala, da ima Putin Trumpa v precepu, ker ima njegove gole fotografije s tajnih orgij. Le nekaj minut pred tem sva govorila o tem, kako noro je, da republikanci vsako govorico o Clintonovi, ki so jo prestregli kjerkoli na spletu, vzamejo za čisto zlato. Ko sem jo vprašal po viru fotografij z orgij, mi je sogovornica odgovorila: Facebook.

V teh dneh lahko večkrat slišimo, da so mediji odpovedali. Pravijo, da so mediji Trumpa nenamerno povzdigovali, namesto da bi ga razkrinkali. Časniku New York Times je mogoče očitati marsikaj, prav gotovo pa ne tega, da je bil nekritičen do Trumpa. Napisali so vsako podrobnost: o lažeh in izkrivljanju resnice republikanskega kandidata, o njegovi preteklosti stečajnega umetnika in davčnega utajevalca, o tožbah in sodnih postopkih, ker je opeharil ljudi, ki so mu zaupali.

Težava tiči v tem, da ljudi, ki so volili Trumpa, kaj malo zanima, kaj piše v New York Timesu in Washington Postu. Ne gledajo kanalov CNN in MSNBC. Svoje znanje črpajo z interneta, in ko prižgejo televizijo, preklopijo na program svojega domačega okolja Fox News.

Drugi del kritike pa se nanaša na pristranskost, ki naj bi poklicnemu novinarstvu preprečila, da bi zaslutilo, kaj se bo zgodilo. Kdor je obkrožen z ljudmi, ki o večini zadev razmišljajo tako kot on sam, je nagnjen k temu, da precenjuje razširjenost svojega pogleda na svet. Takšnemu povratnemu učinku se skoraj ni mogoče izogniti. A tudi tu kritika v nekem pogledu strelja v prazno, vsaj če je z njo povezano tudi pričakovanje, da bi boljša presoja volilnih možnosti lahko vplivala na rezultat.

Za zdaj ni predloga, kako ravnati, ko državljani, od katerih je odvisna moč skupnosti, ne morejo doseči soglasja niti o najpreprostejših dejstvih. Jürgen Habermas je kot prva pogoja za komunikativno ravnanje postavil »resničnost« in »resnicoljubnost«. A Habermas v svoji teoriji o diskurzu ni predvidel, da pomemben del družbe razmišlja, kot da je vse povezano s teorijami zarote.  

© 2016 Der Spiegel