Zakaj se zaletavate v odprta vrata?

Spoštovana gospa Zora Konjajev!

Modro vprašanje Vaše mame »Otroci, zakaj se zaletavate v odprta vrata?« zame, žal, ne velja! Jaz sem se pred več kot tridesetimi leti zaletela – ne v odprta – v zaprta vrata. Do tedaj že štirideset let hermetično zaprta, ki so se v materializirani obliki kazala v enajstih betonskih pregradah v Barbarinem rovu. Dejansko »odprla« so se s prekopom posmrtnih ostankov pobitih v njej.

Pravite, da je bilo Vaše pismo predsedniku Borutu Pahorju »samo opravičilo za zavrnjeno povabilo« na prekop – toda opravičilo je običajno namenjeno osebno tistemu, ki te osebno (ne javno) vabi. Če je opravičilo javno, je zadeva javnosti in se lahko kdorkoli oglasi s svojim komentarjem, s pravilno ali napačno presojo.

Zanima me, od kod ste črpali podatke, čigavi so posmrtni ostanki v Barbarinem rovu – kolikor vem, doslej niso bili nikjer objavljeni, sicer bi naletela nanje, saj se trudim, da bi se seznanila z natančnimi podatki o teh zadevah. Če veste ali imate dostop do neobjavljenih podatkov, bi bilo zgodovinsko korektno, da bi se zavzeli za njihovo objavo. Samo na podlagi dejstev se lahko opredeljujemo do preteklosti. Primarno zgodovinsko gradivo so originalni uradni dokumenti, sekundarno so osebna pričevanja.

V odgovoru na Vaše pismo sem Vam s pripovedjo svojega doživljanja vojne želela povedati, da imam tudi sama hude spomine nanjo. Vprašanje in oceno revolucije ste v najin pogovor vnesli Vi, vendar je ta tema preobširna za tale odziv na Vaše pismo. Le kratek komentar: problem »vojvodstva« minimalizirate; sektaštvo je imelo veliko večje posledice, da bi ga lahko razumeli kot nekaj naključnega! Sama se pri ocenjevanju revolucije opiram izključno na (predvsem partijske) dokumente iz zbornikov Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji. Podoba ravnanja komunistične partije, kakršna izhaja iz njih, ne opravičuje Vaše ocene, da je poudarjanje »revolucije nad osvobodilnim bojem prenapihnjeno«. Sektaštvo je bilo grdo, krvavo (pobite so bile cele družine z otroki vred!). Žrtve so bili tudi nedolžni ljudje, ki bi (po boljševiški optiki razrednega sovraštva) morda v prihodnosti lahko postali izdajalci: večji kmetje, župani, pomembnejše javne osebe itd. Še posebej pomembno je to, da se je sektaštvo dogajalo ves čas vojne. Njegovih posledic tudi ni bilo mogoče izbrisati, saj je šlo za poboje, torej za smrt ljudi – smrt pa je nepreklicna. Zaradi teh in takih sektaških pobojev so se ljudje začeli bati partizanov; zaradi njih so se organizirale vaške straže, iz katerih je kasneje nastala domobranska vojska – če tako na hitro povzamem takratno dogajanje.

Spoštovana gospa Konjajev, strinjam se z Vami, da je bila OF »drugačna oblika uporništva kot v drugih delih Jugoslavije, kjer je bila glavna nosilka vstaje komunistična partija«. Tam šele je bilo sektaštvo, ki je uničilo prvo navdušenje za boj proti okupatorjem in oživilo četništvo. Zapisali ste: »Narod je pri nas sledil predvsem OF in je bila zanj partija manj pomembna.

Politično delo in pozneje proti koncu vojne izvajanje civilne oblasti je bilo predvsem na ramenih aktivistov OF.« Da, toda vedeti moramo, da so bili aktivisti OF po Dolomitski izjavi izključno partijci oziroma tisti, ki jim je partija povsem zaupala.

Tudi sicer se strinjam z večino Vaših stališč – ne bom jih ponavljala zaradi omejenega revijinega prostora. Strinjam se z Vami, da desnica z revolucijo opravičuje kolaboracijo – toda tudi levica opravičuje svoje sporno ravnanje s kolaboracijo! Ne ena ne druga stran ne pogleda v brezno lastne krivde in soodgovornosti za državljanski spopad med vojno! Zato smo danes tukaj kjer smo: v »deželi« očitkov in sovraštva.

Naj v zvezi z vlogo Partije med vojno in po njej poudarim: kljub vsem sektaškim »napakam« nedvomno drži, da je narodnoosvobodilni boj največje ekstatično dejanje slovenskega naroda – in to kljub vsej partijski represiji med vojno in po njej. Še več: skupaj s komunisti! Kajti komunisti so se borili in umirali v boju z okupatorji. In mnogi so padli. Tega današnji protikomunisti ne vidijo ali nočejo videti!

Spoštovana gospa Konjajev, strinjam se z Vašo oceno o tem, da se je OF (s Partijo vred) bojevala ne le za osvoboditev, temveč tudi za socialno pravičnejšo ureditev, izpostavljala je pravico do samoodločbe narodov, za kulturo, za volilno pravico žensk itd. Še več: narodnoosvobodilni boj, skupaj s Partijo, je prekinil predmoderno dobo in prinesel v Slovenijo moderno dobo (z vsem dobrim in slabim!), torej dobo naroda kot subjekta. Z narodnoosvobodilnim bojem, skupaj s spornim vodstvom Partije, smo se osvobodili stoletnega služenja tuji oblasti in nadoblasti RKC. Na tej etični podlagi – avtonomni morali – je bila možna ne le osvoboditev izpod okupatorja, temveč tudi ustanovitev lastne države – in ne na »etiki« služenja okupatorju in na vztrajanju pri tradicionalni družbi. (Se danes vračamo nazaj, v predmoderno dobo?) Ne strinjava se pri oceni udeležbe predsednika države na slovesnosti ob pokopu. Menim, da je prav, da se je je udeležil. Predsednik Borut Pahor predstavlja slovensko državo, ki ima – kljub razhodu – še vedno kontinuiteto s socialistično Jugoslavijo (ki je zakrivila povojne poboje) in predvojno Jugoslavijo. In prav glede na to kontinuiteto se je naš predsednik moral udeležiti pokopa – enako kakor predsednik Predsedstva Republike Slovenije g. Milan Kučan spravne slovesnosti v Rogu. Res, da je bilo tedaj pričakovati, da do eskalacije domobranskega protikomunizma ne bo prišlo. Pravite, da je bilo pričakovati, da se bo ob pokopu pietetni odnos zlorabil za pritlehno politično propagando in politično obračunavanje. Najbrž res, toda to ne bi smelo vplivati na predsednikovo odločanje, ali se bo pokopa udeležil ali ne. Naj se vedno obnašamo kot reakcija na pritlehne politične provokacije? Menim pa, to pa res, da bi bil predsednik moral po pokopu in političnih provokacijah na njem reagirati z izjavo obsodbe takih manipulacij. Sicer pa se naša država ne odzove na stotine političnih manipulacij in na oživljanje domobranstva ter kolaboracije kot nečesa pozitivnega.

Spoštovana gospa Konjajev, moj prvi zapis so spodbudile Vaše besede, da Vam prisotnost ob pokopu žrtev iz Barbarinega rova »brani obzir do žrtev«, ki ste jih utrpeli osebno in skupaj z Vašimi svojci. Samo to me je napeljalo k pisanju in sem problem tudi obširno razložila. Nisem pa Vam pripisala nobenega skrivnega namena ali manka empatije, kakor ste mi očitali!

Vaša izjava o vzroku za neudeležbo ob pokopu je izrekla bistvo: Ne zmoremo preseči zamere, očitkov, sovraštva. »Obzir do žrtev« imajo tudi sorodniki povojnih pobojev: ne zmorejo preseči zamere, očitkov, sovraštva. Prizadeti se ne zmorejo/ne zmoremo osvoboditi, se spraviti sami s seboj in z drugimi. In tu je srčika, izvir našega današnjega razkola!

Roman Maje Haderlap Angel pozabe brez sovraštva in zamere opisuje grozote, ki so jih med vojno doživeli Slovenci na Koroškem, njeni sorodniki in sovaščani. Ne gre za pozabo kot odsotnost spomina na to, kaj se je dogajalo, nasprotno, Haderlapova podrobno opisuje, kaj je kdo doživel, kakšno trpljenje so prenašale žrtve avstrijskih nacistov.

Nekateri ne morejo, drugi nočejo poslušati »angela pozabe« in iz toplega zapečka poglabljajo sovraštvo ne le do komunizma, temveč do narodnoosvobodilnega boja kot takega. Še več, širijo sovraštvo do drugače mislečih, ki že zaradi svoje starosti niso mogli imeti nobene medvojne odgovornosti, kaj šele krivde. Pa tudi z levice se slišijo sovražni toni. Tako se podaljšuje državljanski spopad v prihodnost.

Vojna je tragedija! Ne gre le za Vašo, mojo, njegovo, njeno medvojno tragedijo, gre za našo tragedijo v epohalno nesamovoljno izbranem času, ki so ga obvladovale štiri avtoritarne/totalitarne ideologije in prakse: fašizem, nacizem, boljševizem, klerokatolicizem (klerofašizem v nekaterih državah). Kljub vsem notranjim razkolom imamo le eno samo slovensko zgodovino. Ker smo vsi Slovenci. Ker smo vsi samo ljudje. Gre za človeško tragedijo v nekem času. Ko bomo nekoč – upam – spoznali, da imamo eno, našo zgodovino in da smo vsi samo ljudje, posamezniki, bo – upam – med nami kot Slovenci, državljani in ljudmi konec prelaganja krivde in grehov na drugega. Ni Drugega, sami smo. Vsakdo sam, odgovoren svoji vesti.

Spoštovana gospa Konjajev, zadnje razmišljanje seveda ne pomeni, da Vam pripisujem sovraštvo! Govorim na eksistencialni ravni, o paradigmi, ki nas obvladuje. Razumem Vas, da niste zmogli prisostvovati pokopu vojnih zločincev!, kakor pravite. Morda lahko rečem, da samo povabilo na pokop ni bilo primerno, saj je Vaša zgodba poznana, vsaj morala bi biti. Vsi pa bi se morali zavedati, da prav v naših srcih in našem spominu, ki ga ni obiskal »angel pozabljenja«, izvirajo prilivi sovraštva za današnji državljanski spor. Zato je vsakdo med nami, ki ne zmore »pozabiti«, njegov nosilec. In soodgovoren zanj!

Lepo pozdravljeni! — Spomenka Hribar , Tomišelj