Prerekanje o napačnih vprašanjih

Potem ko sta občinski in mestni svet v občinah Črnomelj in Velenje sprejela sklep, da so zgolj pod določenimi pogoji v občini dobrodošli prosilci za azil, sta v občinah civilni iniciativi (z roko v roki z SDS) zahtevali referendum o tem vprašanju. V obeh občinah se je nato izvršna oblast na čelu z županjo oziroma županom odločila, da referendumskega postopka ne bodo začeli, saj za to niso izpolnjeni pogoji. Ljudje na referendumu pač ne morejo glasovati o temi, o kateri občinski svet ne more odločati, so pojasnili.

Čemu potem odločanje občinskih svetov za ali proti beguncem?

Čeprav je jasno, da občinski sveti ne morejo izdajati dovoljenj oziroma prepovedi naselitve določenih ljudi na svojem ozemlju, je bilo na prvi pogled videti, kot da počnejo ravno to: odločajo o namestitvi oziroma nenamestitvi prosilcev za azil v občini. Občinski sveti v nekaterih občinah (Kranj, Ilirska Bistrica, Lenart …) so tako sprejeli sklepe, da v njihovih občinah prosilci ne morejo biti nastanjeni. V Črnomlju in v Velenju so svetniki sicer pristali na določeno obliko namestitve prosilcev za azil, a državi postavili pogoje, pod katerimi je to zanje sprejemljivo.

Zdaj v obeh občinskih upravah pojasnjujejo, da je šlo za ugotovitvene sklepe, ki so pravno nezavezujoči in posledično ne morejo biti pravna podlaga za odločanje na referendumu. Pojasnjujejo, da so sprejemali sklepe, ki so brez pravne veljave, zato o njih ni mogoče glasovati.

A pravo vprašanje ni, kakšen mora biti sklep občine, da bi o njem lahko glasovali na referendumu. In tudi ne, ali je pravno formalno mogoč referendum o (državni) namestitvi prosilcev za azil v objektih v državni ali zasebni (torej ne občinski) lasti. Pravo vprašanje je, ali je to tema, o kateri bi ljudje lahko odločali na referendumu. Če je odgovor da, potem so na mestu vprašanja, zakaj ljudje na referendumu ne bi smeli glasovati o namestitvi ali preselitvi pripadnikov romske skupnosti, metadonske klinike, vrtca za otroke z motnjami v razvoju, materinskega doma, varne hiše za zlorabljene ženske …

Da do tovrstnih dilem sploh ne bi prišlo, bi morala poskrbeti država. A ne z administrativno zapovejo kot na primer avstrijska vlada, ki od upornih dežel zahteva, da glede na število prebivalstva dežele namestijo sorazmeren odstotek prosilcev za azil.

Za nastanitev posameznika ali skupine ljudi sploh ni potrebna posebna odločitev vlade. Po zakonu in ustavi imajo namreč ljudje s takšnim ali drugačnim dovoljenjem za bivanje pravico bivati kjerkoli, v katerem koli mestu, občini ali vasi. In prosilci za azil imajo mednarodno priznano pravico do bivanja v državi, kjer so vložili prošnjo za azil, vsaj do zaključka azilnega postopka.

Naloga državnih oblasti oziroma vlade je, da občinskim oblastem, ljudem, ki tam živijo, to pojasnijo. Pa tudi to, da so prosilci za azil ljudje, ki bežijo pred vojno, lakoto, rasno, versko in ostalimi oblikami diskriminacije ter drugimi okoliščinami, ki jim onemogočajo bivanje v domovini. Glasovanja občinskih svetov in zahteve za referendum o usodi prosilcev za azil kažejo, da tega dela vlada še ni opravila. Dokler ga ne bo, bo imela največ težav z namestitvijo prosilcev za azil prav vlada sama …