Komentar / Bradati panker je oksimoron

Ni ravno optimalno klubsko koncertno prizorišče, ob špeceriji, med nizkimi socialističnimi prulskimi bloki, brez pravega odra in plesišča, par mizic in šank. To ni oviralo benda, da ne bi odigral polnokrvnega punk koncerta, vključujoč zadetega in do pasu slečenega pevca v ospredju. Glas ga izdaja že v prve pol ure nastopa, hrešči in piska, da je veselje, tip je prava, opotekajoča se vokalna distorzija. Rokenroler. Malo spomni na Neleta iz Zabranjenega pušenja, iz zgodnjega obdobja. Suhljat, majhen, precej zmešan. Razlika je v bradi, kot to opazi analitično oko profesorja zgodovine, Martina, s katerim sva, naslonjena ob šank, iz ozadja, pestujoč vsak svoj vrček piva, z najinim srednjim letom primerne, kritične in varne razdalje spremljala koncert. Bradati panker je oksimoron. Vsaj za naju, ki sva odraščala ob Štulićevi poeziji, ki to (poezija namreč) očitno je. Očitno. Vsaj, kar se švedske akademije tiče. Brijem bradu brkove, da ličim na Pankrte, verz/referenca je torej poezija, literatura, enako kot tisti Vselej si/nekaj kot tesnobna mera izseljenega sveta, pesnika, ki je odšel. V melanholično globino potopljenega sveta, Atlantido, ki jo je s svojo naracijo ustvaril, da bi lahko po njej hrepenel. Če ne bi odšel, bi nam morda povedal svoje mnenje o letošnjem nobelovcu za literaturo, tako pa smo o tem poslušali predvsem Dylanove oboževalce in kolege kantavtorje, malo ali nič pa pesnike. Gospa iz komisije za podelitev Nobelove nagrade sicer pravi, da je s tem vse v redu, da sta tudi Homer in Sapfo pisala poetična besedila, namenjena izvajanju ob spremljavi inštrumentov. Morala je izvesti dvatisočpetstoletni kvantni skok, da bi utemeljila letošnjo nagrado Dylanu, in to v ero, ko je bilo pismenih ljudi le za vzorec, in seveda ni nič čudnega, da jim je bilo poezijo treba prepevati, da bi jih ta sploh lahko dosegla.