Mirna kri v Berlinu

Ob rutinski profesionalnosti, s katero so se globalni zahodni mediji odzvali na incident s tovornjakom, ki je zapeljal na enega najbolj priljubljenih božičnih sejmov v Berlinu, je težko izluščiti specifično novičarsko vsebino teh podob – grozljivih podob prizorišča zločina, poškodovanega ogromnega črnega tovornjaka s prikolico, uničenih stojnic, ostankov božičnega okrasja in reševalcev, ki pomagajo ranjenim. Na prvi pogled je domnevni teroristični napad po zgledu tistega v Nici sredi letošnjega poletja sprožil pričakovani medijski avtomatizem: poročanje v živo, poročila očividcev, pripravljene izjave lokalnih in državnih politikov ter posredni izrazi sožalja z vrhov drugih držav – to je grozljiva običajna praksa. Zdaj so Brandenburška vrata osvetljena v barvah nemške zastave, torej črno, rdeče in zlato po zgledu francoske trobojnice po pariških napadih.

Morda je kriv obseg, razmeroma omejeno območje napada ali pa preprosto velikost Berlina: tisti, ki so pričakovali paniko, kolektivno paranojo in histerične odzive, so morda »razočarani«. Dan po napadu na božičnem sejmu se je Berlin vrnil v zložne kolesnice vsakdanjega življenja. Mešanica stoičnosti, berlinske brezobzirnosti in mlačne trme je tisto, kar zaznamuje vsakdanje življenje v berlinskih multipolarnih lokalnih središčih, naj gre za Prenzlauer Berg, Neukölln, Kreuzberg, Spandau ali Treptow. Politični sloj je dolžno opravil s pričakovanimi gestami govorov, zaklinjanja in sožalja, a Berlinčani kljub zaskrbljenosti in šoku živijo dalje. Celo v spletni izdaji Spiegla, ki je sproti spektakularno poročal s kraja dogajanja, so pripomnili, da je Berlin ohranil »popolnoma mirno kri«.

Realnost tako imenovane politike odprtih vrat je precej drugačna za begunce: ti so prisiljeni postati moralno »čisti« subjekt žrtve za nemško dobrodelno politiko.

Seveda bi samooklicani strokovnjaki in analitiki utegnili trditi, da so v Evropi že nekaj časa pričakovali napade, podobne temu v Berlinu. Po padcu Alepa, ki so ga zasedli uporniki, so oblasti izdale več opozoril pred islamističnimi napadi. V Nemčiji so razmere vseeno rahlo drugačne kot v Franciji in Belgiji. Med tako imenovano begunsko krizo je Nemčija sprejela okoli 900.000 beguncev, večinoma z Bližnjega vzhoda, iz severne Afrike in Afganistana. Če bi se pokazalo, da je osumljenec (ali več njih), ki je izpeljal smrtonosni napad, registriran kot begunec, bi bila slika zelo neprijetna, kot je kanclerka Merklova priznala v prvem nagovoru javnosti po napadu. Hkrati je spet potrdila svojo odločenost, da bodo Nemci še naprej živeli, kot si želijo: svobodno, skupaj in odprto. A Merklova se zaveda, da se je leta 2016 politično vzdušje spremenilo; zaradi svojih političnih stališč med lansko »begunsko krizo« se je soočala z ostrimi kritikami tako konservativcev iz lastne vladajoče Krščanskodemokratske unije kot desnih strank in gibanj. Te kritike so postale glasnejše in celo odkrito rasistične po spolnih napadih lani na novoletno noč v Kölnu, nedavno pa zaradi posilstva in umora študentke v Freiburgu, ki ju je zakrivil afganistanski begunec. Ni mogoče spregledati zmagoslavnega zadovoljstva desnih politikov, večinoma podpornikov Alternative za Nemčijo in Pegide, ko zdaj trdijo, da ima Merklova krvave roke zaradi berlinskih žrtev, s čimer so želeli povedati, da bi lahko bili Merklova in begunska politika velike koalicije neposredno odgovorni za umore nemških državljanov. Nenavadno pa je, da večina dnevnikov (FAZ, Süddeutsche, taz, Welt), javnih televizijskih postaj, spletnih virov in lokalnih politikov napada noče izrabiti za antipriseljensko propagando. Neposredno po napadu (ko je še vedno veljal za nesrečo) je berlinska policija pozivala državljane, naj ostanejo doma in ne širijo govoric. A takšno zmerno poročanje nakazuje simbolični konec politike odprtih vrat, kot jo je Merklova razglašala lani poleti. Kot je Josef Joffe, urednik nemškega liberalnega tednika Die Zeit, napisal za The Guardian: »Tako dobri nameni dočakajo klavrn konec. Za Merklovo so bila ‘odprta vrata’ moralna poteza, ki je izvirala iz grde nemške preteklosti – dejanje zgodovinske pokore. Enako kot ultra liberalna država, ki je sledila nacističnemu totalitarizmu. ‘Nikoli več!’ pojasnjuje, zakaj je Nemčija ob spominu na kruto usodo svojih Judov, ki so skušali ubežati iztrebljenju, lani poleti odprla svoje meje.« Ta članek je v skladu s stališči establišmenta, s katerimi se strinjajo številni liberalci iz političnega razreda Berlina in nemških območnih središč. Realnost tako imenovane politike odprtih vrat je bila namreč precej drugačna za begunce, ki so bili prisiljeni postati moralno »čisti« subjekt žrtve za nemško dobrodelno politiko, domnevno sprejeto zaradi slabe vesti.

Kljub pretresu in žalosti Berlinčani ne znajo primerno poskrbeti niti za teroristični senzacionalizem.

Ko je leta 2015 v Nemčijo prišlo okrog 900.000 beguncev (v nasprotju z višjimi ocenami, ki so krožile prej, od 1,1 do 1,5 milijona), vlada Merklove kljub gospodarski moči Nemčije in infrastrukturnih zmogljivostih ni zagotovila dovolj bivališč za begunce, uradnikov za potrditev njihovega pravnega statusa in ostale pomoči. Tako se je pogosto razplamtela »begunska kriza« ali pa so jo umetno povzročile nesposobne oblasti, pravne ovire in načrtne politične strategije, katerih cilj je bil zaprtje nemških meja. K političnemu vzdušju vse večjega skepticizma in sovražnosti do beguncev so prispevale tudi zvezne in deželne oblasti, ki so dejavno poudarjale »begunsko krizo«, hkrati pa so na pomoč priskočili številni nemški prostovoljci in ponudili pomoč pri namestitvi beguncev ter pokrivanju njihovih osnovnih potreb. Kot je bilo očitno, Merklova svojim konservativnim volivcem ni bila pripravljena razložiti, da več beguncev pomeni tudi večje infrastrukturne potrebe, in kar je najpomembnejše, tudi dostop na trg z delovno silo, saj drugače ne morejo samostojno poskrbeti zase. Kljub razmeroma nizkemu deležu beguncev trenutno v Nemčiji so še vedno obsojeni na umetni status desubjektivizacije »čistih« žrtev, na življenje v domovih in negotov pravni status. Druga plat te načrtne strategije, s katero beguncem odvzemajo možnost aktivne skrbi zase in jih spreminjajo v dobro- ali zlohotne prejemnike zahodne miloščine, sta vse večja sovražnost in rasizem, ki smo jima zdaj priča. Berlinski napad prav gotovo ne bo umiril takšnega vzdušja.

Kakorkoli že, splošne politične razmere in javno mnenje o nevarnem globalnem svetu kapitalizma, o vojni in imperializmu, se verjetno ne bodo bistveno spremenili. V tem pogledu Berlin dokazuje, da je res plitvo mesto, preveč zaposleno s svojimi pomanjkljivostmi in nesposobno mestno upravo (spomnimo se farse o večnem prestavljanju odprtja novega berlinskega letališča). Tokrat so cinični voditelji globalnega terorizma, znani pod zaščitenim imenom Islamska država, nemara precenili nemško učinkovitost, odzivnost in pozornost. Niso upoštevali, da se komunikativna vrednost podob njihovega ustrahovanja ocenjuje po komunikativni dojemljivosti njihovih naslovljencev. Zloglasni »berlinski gobec«, ujet v svoje kripto-provincialne monologe, spet razkriva svoje nekomunikativno jedro: kljub pretresu in žalosti Berlinčani ne znajo primerno poskrbeti niti za teroristični senzacionalizem. »Und das ist auch gut so,« (»In to je čisto v redu.«) je ob neki drugi priložnosti dejal nekdanji berlinski župan Wowereit.