Pregled leta: Negostoljubje

O življenju prosilcev za mednarodno zaščito oziroma prosilcev za azil v Sloveniji, o tem, kako tečejo postopki, kako prosilci živijo v tem negotovem obdobju, do nedavnega nismo vedeli veliko. Z begunsko krizo se je to spremenilo. Spoznanje je bilo šokantno.

V zadnjih dveh desetletjih je v Sloveniji prošnjo za azil vložilo dobrih 20 tisoč ljudi, torej tisoč na leto, država pa je v tem času podelila status mednarodne zaščite 413 osebam oziroma dvema odstotkoma prosilcev ali vsakemu 50. prosilcu. Odstotek se je z ljudmi, ki so pri nas zaprosili za azil v času begunske krize, le malenkostno povečal, na 5 odstotkov. In to čeprav je med tistimi, ki prihajajo danes (še posebej med tistimi iz begunskih kvot, ki so bili že predhodno »preverjeni« v neki drugi članici EU), odstotek upravičenih do mednarodne zaščite zelo velik.

Pozitivna odločitev v slovenskem azilnem postopku po pravilu ni pridobljena, ampak izbojevana. In sicer na sodišču ali bolje rečeno na sodiščih vseh vrst in instanc, s pravno pomočjo nevladnih organizacij, predvsem Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij (PIC) in pro bono zastopnika prosilcev za azil, nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica.

Po podatkih PIC-a za letošnje leto, ki jim vlada ni zmogla argumentirano oporekati, posamezni pristojni in za to delo usposobljeni javni uslužbenec povprečno izdela eno samo vsebinsko odločitev na mesec. V Belgiji je recimo norma 13 vsebinskih odločitev na mesec, v Nemčiji pa celo od 150 do 200 na mesec.

In v tem primeru govorimo šele o prvi odločbi, ki je v veliki večini primerov negativna. Številni prosilci za azil (pod pogojem, da imajo pravno pomoč) status begunca oziroma dokončno zavrnitev dočakajo šele po dveh letih. Posledice čakanja so predvidljive. Zaradi dolgotrajne negotovosti se poslabšuje duševno stanje prosilcev za azil. Depresivni, nemirni, tesnobni precej laže storijo kaj, kar jim potem škoduje v nadaljnjih postopkih.

Da so azilni postopki v neki državi dolgotrajni, se poleg tega hitro razve in ima odvračajoč učinek za vse, ki prihajajo v Evropo. Hkrati je dolgotrajnost postopkov tudi razlog, zaradi katerega številni prosilci zapustijo državo, preden dočakajo odločitev, in se s tem odpovejo pravici do azila. Tako je Slovenijo zapustila skoraj polovica tistih, ki so letos vložili prošnjo.

Saj res, o integraciji beguncev nismo povedali še nič. Ker ni kaj povedati. Tega, verjetno najpomembnejšega izziva, se Slovenija tudi leto po prihodu prve večje skupine beguncev še ni lotila. Prednost je dala »varnostnim« vprašanjem.