Delavci morajo stopiti skupaj, ne ščititi le svojih interesov na račun drugih

Jeza zaradi služb in pogojev, v katerih so zaposleni prisiljeni delati, je opravičena, a pogosto napačno usmerjena. Neoliberalni kapitalizem je poguben. Prostotrgovinski sporazumi poudarjajo pravice kapitala, prezirajo pa potrebe ljudi in planeta, ki se pregreva. Milijoni ljudi so izgubili službe, tisti, ki so zaposleni, morajo delati vse več, zaposleni so bolj izpostavljeni muham menedžerjev, delež bogastva, ki ga predstavljajo plače, se zmanjšuje. Država blaginje se zmanjšuje, obširna področja življenja, vključno z izobraževanjem, zdravjem, stanovanji, postajajo vse bolj proizvodi, demokracija vse bolj izginja.

Migranti so črne ovce za mnoge politike in medije. Nekateri delodajalci so rodovitna tla za rasiste in nacionaliste. Ko je ogrožen njihov obstoj, se zaposleni včasih odzovejo z zahtevo po privilegiranem dostopu do služb, stanovanj, pri tem pa izključujejo druge na podlagi rase, spola ali nacionalnosti. To je vabljivo, saj za nekatere za kratek čas včasih »deluje«. Toda če nekateri delavci ščitijo svoje interese na račun drugih, se njihova enotnost, ki jo potrebujemo, poruši in izgubili bomo vsi, v Guardianu piše aktivist Ian Allinson, ki kandidira za generalnega sekretarja sindikata Unite v Veliki Britaniji.

Zagotavljanje različnih pravic zaposlenim na podlagi nacionalnosti je diskriminatorno in deli, spodkopava solidarnost. Katastrofa za delavce ni prost pretok delovne sile, to je prosta trgovina. S selitvijo proizvodnje v države s cenejšo delovno silo je bilo v zadnjih desetletjih izgubljenih ogromno delovnih mest. Čim delodajalec začne groziti, da bo določenega delavca odpustil in ga zaposlil nazaj za nižjo plačo, ga nadomestili s cenejšim, da bo preselil delovna mesta na drug konec sveta, imajo delavci pravico, da se borijo proti degradaciji svoje zaposlitve.

Ian Allinson nadalje navaja, da delavci niso vedno paralizirani zaradi zmedenosti svojih vodij. Člani sindikata Unite v družbah Capita in Prudential so dobili pomembno bitko proti selitvi delovnih mest. Člani sindikata v rafineriji Fawley so dosegli enako plačilo za delavce vseh narodnosti, namesto, da bi dovolili omejitve pri zaposlovanju migrantov. Sindikati bi po Allinsonovih besedah morali ravnati enako kot zaposleni v rafineriji Fawley, zahtevati bi morali transparentnost plač pod nadzorom sindikatov. Zaposleni ne bi smeli predati dela drugim, če nimajo zagotovljene zaposlitve. Sindikati morajo samozavestno zahtevati rešitve, ki jih potrebujejo ljudje, četudi njihove zahteve jezijo velika podjetja.

Guardian v uredniškem komentarju piše, da delavci ne potrebujejo več predpisov za omejevanje sindikatov. Potrebujejo sindikate, ki so sposobni odgovoriti na njihove potrebe. Če sindikati ne bodo našli načina, kako privabiti mlade zaposlene, ki ne poznajo tradicije kolektivnega ukrepanja, so obsojeni na počasno smrt. Pri tem ne smejo pozabiti na samozaposlene, ki jih je med zaposlenimi vse več.