Damjana Kolar

 |  Kultura

Petdeset let ustvarjalnosti Sreča Dragana

Srečo Dragan, Čas, vržen iz tira, 2000. Foto: Matija Pavlovec, arhiv Moderne galerije

Srečo Dragan, Čas, vržen iz tira, 2000. Foto: Matija Pavlovec, arhiv Moderne galerije

V Muzeju sosdobne umetnosti - Metelkova v Ljubljani je do 5. marca na ogled razstava Sreča Dragana z naslovom Prostor, vržen iz tira, ki zajema petdesetletno zgodovino njegove medijske ustvarjalnosti in njen razvoj v slovenskem kulturnem prostoru. Na razstavi, ki jo je pripravil kustos Igor Španjol, so predstavljena originalna, arhivska in televizijska dela.

Izhodišče za razstavo je bila želja, da bi pregledno predstavili delo Sreča Dragana. Njegova dela iz šestdesetih in sedemdesetih let, ko je Dragan deloval bodisi sam bodisi v sodelovanju z Nušo Dragan, so pomenila pomemben prispevek takratni neoavantgardni umetnosti in pozneje k t. i. "novi umetniški praksi." Kot avtorja razstav, programov in tekstov sta lastnemu delu in videu poskušala zagotoviti ustrezno kontekstualizacijo znotraj širšega jugoslovanskega in mednarodnega prostora.

Začetki njegovega delovanja na področju videa so povezani s prakso udejanjanja umetnosti kot ideje skupine OHO. Tu so zlasti pomembna pionirska dela na področju interaktivne in medijske umetnosti, ko je bil televizijski program pomemben medij produkcije, reprezentacije in refleksije avtorskega videa. Dragan je v osemdesetih in devetdesetih letih nadaljeval z raziskovanjem možnosti, ki jih ponujajo novi mediji, zlasti video ter mrežna in kibernetična tehnologija. Za razumevanje njegovih iskanj iz devetdesetih let je pomembna obiskovalčeva izkušnja, ki je temeljila na tehnološko podprtem razširjenem videnju oziroma na novih oblikah vodenja pogleda, njegovem zapeljevanju in zakrivanju, odkrivanju in izgubljanju.  

"Da bi bolje razpoznali Draganov petdesetletni razpon in današnje domete, je nujen povratek v zgodnje okoliščine njegovega razvoja in začetna leta njegovega ustvarjanja, kajti le z vpogledom v zanj odločilne izhodiščne postavke lahko sledimo redeči niti kontinuitete, ki nas v nadaljevanju spremljanja razvoja njegove umetnosti pripelje v sedanjost. Na ogled so zgodnja dela v sodelovanju z Nušo Dragan, kasnejši interaktivni projekti in novejša samostojna dela: konceptualni projekti, happeningi , videi, filmi, interaktivne instalacije, performansi in akcije v razstavnih in javnih urbanih prostorih. Predstavljena je tudi avtorska rekonceptualizacija arhiva nestabilnih medijev na način konceptne instalacije, video dokumenti udeležb v eksperimentalnih akcijah in v programih javnih televizij kot strategije prenašanja hermetičnih umetniških konceptov v javni prostor popularne kulture z beleženjem odziva gledalcev. Postavitev temelji na mreži povezav in prečenj vseh teh linij (originalna dela, arhiv, televizijski nastopi) v samem organizmu razstavnega prostora. Od zgodnjih ohojevskih happeningov v urbanem prostoru pa vse do najnovejših tehnološko podprtih galerijskih projektov Srečo Dragan vztrajno nagovarja mimoidoče, pri čemer gre za formiranje imaginarnega, a ves čas prisotnega, ponavljajočega se komuniciranja, ki se v zavest udeležencev vtiskuje predvsem kot izkušnja, ne da bi se nujno realiziralo kot artefakt. Kljub temu njegovi projekti s svojo neposrednostjo presegajo hermetičnost konceptualne izjave in omogočajo nekakšno skupno demokratično ustvarjalno polje umetnika oziroma iniciatorja, aktivnih udeležencev in naključnih gledalcev," je ob razstavi zapisal kustos Igor Španjol.

Srečo Dragan je leta 1968 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1970 zaključil tudi slikarsko specialko. Leta 1973 se je kot štipendist Prešernovega sklada izpopolnjeval na področju novih medijev v Londonu, leta 1977 kot štipendist sklada Moša Pijade v Varšavi, Wroclavu in Krakovu, v letih 1984 in 1985 pa je bil štipendist francoske vlade za video umetnost na Institut national de l'audiovisuel - des ateliers de la recherche de l'INA. SFP TV Paris in na Oddelku za film in video na Univerzi v Parizu. Med letoma 1967 in 1988 je ustvarjal v tandemu z Ano Nušo Dragan, s katero sta leta 1969 posnela prvi video na področju nekdanje Jugoslavije, med letoma 1968 in 1969 pa sta bila člana gibanja OHO. Od leta 1987 do upokojitve leta 2014 je poučeval estetiko in tehnologijo video umetnosti na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Kot razstavljavec, mentor in podpornik je stalno je prisoten na domačih in mednarodnih razstavah in festivalih intermedijske umetnosti. Za uvajanje in dosežke na področju novih elektronskih medijev v likovni umetnosti je leta 2007 prejel Jakopičevo nagrado.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.