Zakaj se zaletavate v odprta vrata?

Spoštovana gospa dr. Spomenka Hribar!

Primeren odgovor na vaše pisanje vam je dala že tovarišica Zora Konjajev. Več trditev v Vašem odgovoru pa izkrivlja dejstva, je žaljivih in zato se oglašam.

Sprašujete, kako vemo čigavi so posmrtni ostanki v Barbarinem rovu. Iz dokumentov 3. armade je razbrati, kdo so bili v času med 9. in 11. majem na območju ob Savi od Brežic do Zidanega mosta in dalje od Zidanega mosta proti Laškemu. In tudi kakšni boji in s kom so tam potekali. Podrobneje si lahko o tem več preberete v 13. številki Svobodne besede (stran 11-12).

V zadnjih mesecih vojne se je čez Slovenijo, po nekaterih ocenah valilo preko 300.000 različnih kvizlinških band, ki so na svojem begu ropale in ubijale. Za njimi sta pritiskali 3. in 4. armada, v kateri so bile tudi enote sestavljena iz pripadnikov, ki so bili iz področij, kjer so ustaši klali in pobijali ranjence, civiliste in posiljevali ženske celo učiteljice pred očmi otrok, ki so jih kasneje poklali. Potekali so neprestani boji. Padli, počivajo v breznih, jamah, fojbah, tankovskih rovih itd. Nihče ni imel pogreba in tudi poimenskih seznamov ni delal nihče. To v pogojih vojne vihre ni bilo mogoče. Vse to gospa dr. Hribarjeva najbrž veste, a nočete vedeti. V Barbarinem rovu so postreljeni in v boju padli ustaši in verjetno tudi kdo od tistih, ki so z njimi bežali.

Med našo narodno osvobodilno vojno je prihajalo je tudi do samovolje, na kar vas je opozorila tudi tovarišica Konjajeva. Ta samovolja je bila, kadar je do nje prišlo, tudi kaznovana. Vi pa to samovoljo napihujete preko vsake mere. Vprašal sem se zakaj? Odgovor je razviden iz vašega teksta. S tem namreč opravičujete nastanek vaških straž, belogardistov in kasneje domobranstva. In posledično, po logiki: »vsak je za nekaj kriv, torej so vsi enaki« lahko skupaj z našim predsednikom kar naprej razglašata tako imenovano »spravo«.

Vendar »pozabljate«, da je kvizlinške enote organiziral del duhovščine pod vplivom škofa Rožmana in ozkega kroga klerikalnih politikov okoli njega. Zamolčite pa tudi, da so bili ti domači izdajalci del okupacijskih enot. Najprej pod italijanskim poveljstvo kot »MVAC- milizia voluntaria anticomunista«, kasneje pod poveljstvom generala Rösenerja kot pomožne enote SS policije. Priporočam vam v branje knjigo »Škof Rožman v zgodovini« Ljubljana 2008, kjer je o tem veliko povedanega. In še nekaj, med vojno se izdajalce in ovaduhe likvidira, sicer bi bilo žrtev še več. To je pač logika vsake vojne.

In sedaj k bistvu Vašega pisanja. Veliko prostora ste namenili revoluciji. Mimogrede uporabite besedno zvezo »boljševiška logika«, da se slabše sliši. Pojem revolucija v najširšem pomenu besede je sinonim za vsako nenadno spremembo. V pravnem smislu pa spreminjanje družbenega in ustavnega reda, torej pravnega reda mimo ustaljenih in predpisanih procedur. Ko se je velika večina slovenskega naroda odločila, da bo branila svoj obstoj, je to že po definiciji revolucionarno dejanje. Oprla se je na elementarno pravico slehernega naroda, da sam odloča o svoji usodi, kar je bilo potrjeno tudi z »Atlantsko listino«. OF, katere bistvo je povzela že tovarišica Konjajev, je korak po korak že med vojno gradila in izgradil slovensko državo, ki je tudi že med vojno delovala kot država.

V osmi temeljni točki programa OF je zapisano, da bo »…po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločal slovenski narod sam…«. Ko torej govorimo o revoluciji je potrebno natančno opredeliti za kakšno revolucijo gre. O tem veliko povesta knjigi »The Anatomy of Revolution«, ki jo je napisal Crane Briton, in »Boj za prihodnost« izpod peresa Janeza Stanovnika.

O Dolomitski izjavi je bilo izrečenih in pogosto ponavljanih veliko laži, tako da so postale stereotipi. Dolomitska izjava je bila odločen korak naprej v izgradnji države. Partizanske čete in odredi so prerasli v slovensko narodno osvobodilno vojsko. Bistveno pa ta izjava ni spremenila strukture OF. Laži in stereotipov okrog Dolomitske izjave ni smiselno uporabljati za vaše »spravne ambicije«.

O bistvu našega narodno osvobodilnega boja, tako v Sloveniji kot tudi povsod drugod po nekdanji Jugoslaviji, veliko povesta tudi naslednja dva citata. 11. septembra 1944 je na londonskem radiu član kraljeve vlade dr. Alojz Kuhar med drugim dejal: »Vsi oni, ki se hočejo boriti za svojo domovino in to mora biti danes največji vzor vsakega slovenskega človeka, pojdejo po najkrajši poti v OF, ki je v imenu Jugoslavije in zaveznikov postavljena, da vodi borbo za naše osvobojenje«.

Kralj Peter II. Karađorđevič je 12. septembra 1944, prav tako preko Londonskega radia, poslal naslednji poziv: ». Vsem Srbom, Hrvatom in Slovencem ukazujem, da se združijo in pristopijo k narodno osvobodilni vojski pod maršalom Titom. Vojski, ki je enodušno priznana od naših velikih zaveznikov. Vsi tisti, ki se naslanjajo na sovražnika, proti interesom lastnega naroda in njegove bodočnosti in ki se nebi odzvali temu pozivu, pa se ne bodo mogli osvoboditi izdajalskega pečata niti pred lastnim narodom niti pred zgodovino«. Kralja Petra II vendar ne moremo imeti za kakšnega »komunističnega propagandista«.

Ta apel pa tudi pomeni, da se na vse, ki se ne bi odzvali, nanašajo odločbe kazenskega zakonika iz leta 1929, ki se v 105. členu glasi: »Državljan Kraljevine Jugoslavije, ki sprejme med vojno zoper kraljevino ali njene zveznike službo v sovražni vojski ali ostane v njej še nadalje, dasi k temu ni bil prisiljen, se kaznuje z robijo do 15 let. Če se tak državljan udeleži tudi same vojne kot borec, se kaznuje s smrtjo ali dosmrtno robijo«.

Po končani vojni je prišlo do volitev, kjer so državljani izbirali med novo nastalo oblastjo, ki je nastala z II. zasedanjem AVNOJa in kraljevino. Šele po teh volitvah so se pričele dogajati družbene spremembe po sovjetskem vzoru: nacionalizacija, kolektivizacija itd. Pa še to ne prav za dolgo. Potem je Jugoslavija krenila po svojih poteh samoupravnega socializma. Tudi povojne zgodovine se nam ni potrebno sramovati.

In za konec. Zveza borcev je vedno zagovarjala pietetni pokop mrtvih. Vsak mrtev si zasluži dostojen pogreb, grob in ime na njem. Ko pa iz pogreba nastane politični teater in so mrtvi politično orodje, je to daleč od pietete do mrtvih. Je preprosto nedostojno. Kako nespodobno šele, ko predsednik države nabira volilne glasove z onečaščanjem mrtvih. Smo za pomiritev, vendar ne z izničenjem osvobodilnega boja in ne z enačenjem partizanov in izdajalcev. Smo za pieteto do mrtvih in za strpno sožitje živih.

Ne vem, ali je v Franciji že kdaj potekala spravna maša za pokojnim maršalom Petainom, ali pa v Nemčiji spominska svečanost, posvečena »žrtvam Nürnberškega procesa«.