Zakaj se zaletavate v odprta vrata?

Spoštovani!

Če se kdo zaletava v odprta vrata, je to dr. Konjajeva, ki na žalost ni sposobna sprejeti dejstva, da so vrata že nekaj časa odprta. To, da se vedno znova in znova, kljub že splošnemu zavedanju in spoznanju, kaj je za odprtimi vrati ( tokrat tudi dobesedno za odprtimi vrati Hude jame), pojavljajo v javnosti povsem izmišljena pojasnila in razlage, zahteva, da se oglasim. Suvereno bom zapisal, da sem v Sloveniji, med živečimi tisti, ki o Hudi jami ve največ. Oziroma vem največ tega, kar je mogoče izvedeti po sedemdesetih letih, po opravljenih desetinah razgovorov s tistimi, ki vedo ali so vedeli vsaj nekaj in po pregledovanju dokumentov, ki vsaj bledo dajo slutiti, kaj in kako se je dogajalo. To sem moral napisati zato, da se na moje pisanje ne bo odzval kdo, ki bo poskušal dogodke v Hudi jami ponovno razlagati z nikjer preverljivimi, nedokazanimi in predvsem izmišljenimi razlagami. Torej: V Hudo jamo niso »vrgli ( v navednicah zapišem besede, ki jih uporabi dr. Konjajeva, pa ne odgovarjajo resnici) pobitih v vojaškem spopadu z 10.hercegovsko in 5. proletersko brigado 10. maja pri Zidanem mostu« …in »pobili tudi civiliste, ki so se umikali z ustaši« Ta navedba o pobitih v spopadih je povsem izmišljena in ne izvira iz niti enega zgodovinskega, pisnega ali ustnega vira. Prav tako v Hudi jami do sedaj ni mogoče niti za eno osebo potrditi, da je bila »civilist«. Za ženske, katerih posmrtni ostanki so bili najdeni med ostalimi skeletnimi in mumificiranimi človeškimi ostanki v jašku Hude jame in so bili njihovi ostanki na podlagi sodno medicinskega mnenja opredeljeni kot ženski, se ne ve in ni mogoče vedeti ali so bile pripadnice vojaških formacij ali civilne osebe. Da tega ni mogoče vedeti, sem zapisal zato, ker ob pobitih v Hudi jami, tako v vodoravnem rovu kot v jamskem jašku, do sedaj ( dela namreč v Hudi jami še potekajo), ni bilo najdenih predmetov, ki bi omogočili ločevanje med vojnimi ujetniki in civilnimi ujetniki. Do sedaj je dokazljivo znano, da so v Hudo jamo prignali peš ali pripeljali s kamioni zajete neslovenske vojake iz vojaških enot ( po dosedanjih ugotovitvah verjetno predvsem Hrvate), ki so bežale proti avstrijski meji oziroma iz Jugoslavije in slovenske domobrance, ki so bili pred tem zaprti v Teharjih. Koliko enih in koliko drugih, se ne ve. Vse to je bilo že velikokrat predstavljeno javnosti in objavljeno v nekaj knjigah. Če tega kdo noče prebrati, mu to ne daje nikakršne pravice širiti izmišljene zgodbe, pa četudi v njih sam celo verjame ali še huje, če celo ve, da so izmišljene.

Za tem poskusom v javnost ponovno spraviti še eno od izmišljenih zgodb (do sedaj smo bili sicer že deležni podobne, le da je bila brez navedbe armadne enote, območje pa nekoliko širše od le Zidanega mosta in ni bilo dodanih civilistov) in tekst potem nadaljevati z naštevanjem ustaških vojnih zločinov, ni nič drugega kot nikoli končano netenje novih sovraštev in nestrpnosti. Pokop oziroma še prej odkrivanje in raziskava prikritih grobišč, kjer so bili pobiti pripadniki premaganih vojaških formacij ali nasprotniki in tudi le potencialni nasprotniki novo vzpostavljenega socialističnega režima Federativne ljudske republike Jugoslavije ne bi smela pomeniti zanikanja storjenih vojnih zločinov strani, ki je kolaborirala z okupatorji. To se seveda dogaja. Prav tako iskanje opravičil in razlag za izvedbo pobojev ne bi smela zanikati tega zločina ali zločin poskušati prikazati zlagano. To se seveda prav tako dogaja. Odkrivanje, raziskava in pokop bi se morali zgoditi in izvajati izključno zaradi spoštovanja do nas samih in ne zaradi nekega abstraktnega dolga do iskanja resnice v zgodovini. To z dolgom do zgodovine so navadne floskule, s katerimi generiramo konflikte iz zgodovine v sedanjost. Eden drugemu poskušamo vsiliti lažne zgodbe, eden drugemu zanikamo zlo, ki je bilo storjeno enim ali drugim, in sami sebi za svoje lažemo, da so počeli le svetniške in za bodoče rodove najboljše stvari. S tem desetletja in celo stoletja sovraštvo plameni in na koncu pripelje do novih prikritih grobišč.

Dr. Konjajeva kot svojo referenco za sodbe in obsodbe, ki jih podaja navede, da je bila »priča dogajanja v NOB« in iz dialoga že vnaprej izključi »razlagalce, rojene po vojni, ki tega obdobja niso sami doživeli.« Izhajati le iz osebne izkušnje, s priznavanjem le tistega, kar v preteklem dogodku sodi v osebni vrednostni krog, ni objektiven ampak pristranski pogled na preteklost. Zaradi takih »prič dogodkov« z ene in druge strani, se vojne nikoli ne končajo, mrtvi niso nikoli od vseh, »rojenih po vojni« ampak vedno le njihovi in naši. In zaradi takih osebno obarvanih interpretacij, ki jih podaja dr. Konjajeva v nadaljevanju svojega teksta, v katerem v nekaj odstavkih po njeno razloži dogodke od 1941 do 1990, se ščuvanje enega proti drugemu nikoli ne konča. Kdor pa se z njenim pogledom ne strinja pa po njenem izvaja »pritlehno politično propagando« in »politično obračunavanje« in povzroča »zaradi provokacije še večji razkol med ljudmi« Da ne bom nevljuden, bom retorično vprašanje zastavil splošno in ne le dr. Konjajevi. Smo kdaj pomislili, kaj bi nam odgovorilo ogledalo iz pravljice o Sneguljčici, če bi mu postavili vprašanje o svoji iskrenosti do dobrega za druge in o količini sovraštva, ki ga vede ali nevede spodbujamo. Zato sem zapisal, da je potrebno te mrtve pokopati zaradi nas samih. Da se rešimo bremena njihove grozne smrti (pa karkoli je kdo od njih morda zagrešil) in medsebojnega sovraštva, ki se zaradi njihovih nasilnih smrti prenaša »na vse rojene po vojni« in na otroke rojenih po vojni in na njihove otroke in tako v nedogled.

Nad Jesenicami, kjer sem doma, je bil leta 1966 postavljen spomenik petim vaščanom, ki so bili ubiti med vojno. Pred štirinajstimi dnevi so spomenik prestavili za sto metrov. Ena od petih žrtev vojne, katerim je spomenik posvečen, je moja teta. Ob smrti je bila stara 11 let. Ubil jo je domobranec. Naključje je hotelo, da je istega dne, ko so izvajali premikanje tega spomenika, Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč izvedla obeležitev in ograditev prikritega grobišča po koncu vojne pobitih, sredi gozda v isti vasi. Kot član Komisije sem bil prisoten pri delih. Oboji so bili iz različnih vzrokov žrtve vojne in smrt obojih je povzročila bolečino njihovih bližnjih. In če zahtevamo priznanje svoje bolečine, jo moramo priznati drugim tudi sami.

To je smisel sprave, pomiritve, sožitja, tolerance ali kakorkoli to želimo poimenovati.