Starejša generacija – dežurni krivci

Prispevek Kakšna bo starost naslednjih generacij, ki je bil 18. novembra 2016 objavljen v Mladini, skuša osvetliti vzroke za revščino med upokojenim prebivalstvom. Poglavitni vzrok in krivdo za (pre)nizke pokojnine, ki jih prejema večina, pripiše »predčasnemu« upokojevanju zaposlenih »v preteklosti« in domnevno prehitremu upokojevanju v sedanjosti, čemur naj bi botrovala prenizko nastavljena starostna meja. Po interpretaciji, ki jo podaja, naj bi šlo za samodejno in množično upokojevanje starejših generacij, pa čeprav naj bi bile te na stara leta, kot še interpretira, sposobne za delo. Upokojeni starostniki naj bi po tem videnju zato kar sami po sebi neupravičeno siromašili in ogrožali pokojninsko blagajno, s tem pa tudi drug drugega, to pa naj bi se kazalo z višino pokojninskih izplačil. Temu prispevek kot obrobni dejavnik priključi še pričakovano rast »nestabilnih oblik zaposlitve«, zaradi česar naj bi se iz tega naslova šele v prihodnosti zmanjševala raven vplačanih socialnih prispevkov, s tem pa tudi raven pokojninskih izplačil. Takšna diagnoza izpušča ključne strukturne dejavnike, ki so neposredno povezani z dejanskim zniževanjem pokojnin in ustvarjanjem finančne luknje v pokojninski blagajni. Njihov skupni imenovalec je interes kapitala in s tem povezano krojenje pokojninske in druge socialne politike v državi. Zato je poudarek na vsesplošno vsiljeni tezi o staranju prebivalstva in predčasnih odhodih v pokoj kot poglavitnem krivcu, zavoljo česar naj bi domnevno trpeli zdajšnja stabilnost in dolgoročna vzdržnost pokojninske blagajne, ideološko zavajajoč.

Poglavitni vzrok, zakaj upokojeni prejemajo pokojninska izplačila, zaradi katerih se večinoma znajdejo pod pragom revščine ali na njem – poleg vse večjega deleža zaposlenih v zadnjih 20 letih, ki prejemajo le še minimalno plačo –, tiči v skorajda za polovico znižani prispevni stopnji za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na strani kapitala. Ta se je leta 1996 s prejšnjih 15,42 odstotka znižala na 8,85 odstotka, a le za delodajalce, ne pa tudi za zaposlene. Ti še naprej iz večinoma nizko odmerjenih jim mezd vplačujejo skorajda polovico več prispevkov kot delodajalci. Pri tej umetni razcepitvi na prispevke delodajalca in delojemalca velja upoštevati, da gre še vedno za zajem iz iste vreče, torej dohodka, ki ga za podjetje z delom ustvarijo zaposleni in ne tisti, ki si kot tako ali drugače nastavljeni lastniki zgolj odvajajo dividende. Prepolovitev prispevne stopnje za delodajalce zato pomeni nadaljnjo obliko prisvajanja in pozasebljanja tega, kar sicer pripada delavcu, v korist samopostavljene lastniške peščice, kar se bo ob upokojitvi odrazilo v toliko nižji pokojnini večine. Povedano drugače: znižanje prispevne stopnje za delodajalce pomeni neposredno opeharjenje zaposlenih.

Poglavitni vzrok, zakaj upokojeni prejemajo zneske, zaradi katerih se večinoma znajdejo pod pragom revščine ali na njem, tiči v znižani prispevni stopnji za pokojninsko zavarovanje na strani kapitala.

Po osnovnih izračunih sindikata ZSSS in poročanju Dnevnika in Večera je občutno znižanje prispevne stopnje za delodajalce po letu 1996 rušilno poseglo v stabilnost in vzdržnost pokojninske blagajne. Leta 1995, pred znižanjem prispevne stopnje za lastnike kapitala, je delež vplačil znašal enakovrednih 578 milijonov evrov za kapital in za zaposlene, naslednje leto so delodajalci v pokojninsko blagajno vplačali že 173 milijonov manj prispevkov, leta 2007 pred začetkom krize pa že za kar 716 milijonov manjši letni delež kot njihovi zaposleni. Tako je bila javna pokojninska blagajna samo med letoma 1996 in 2010 prikrajšana za vsaj 8,2 milijarde evrov. Takoj po letu 1997 je bilo zato s prispevki, vplačanimi v pokojninsko blagajno, mogoče pokriti le še 70 odstotkov pokojninskih izplačil, samo leto pred tem pa še 92 odstotkov. Ta izpad, ki je šel na roko novopečenim lastnikom kapitala, je država pokrila z najemanjem posojil pri zasebnih bankah in drugih globalnih finančnih akterjih, danes tudi prek sredstev Kada. To pa je seveda vplivalo na nižanje pokojninskih prejemkov tudi zavoljo odplačevanja obresti. Izračuni ekonomske službe ZSSS kažejo, da bi s preprostim zvišanjem prispevne stopnje kapitala z 8,85 odstotka na 14,85 odstotka ponovno vzpostavili ravnovesje pokojninske blagajne in dolgoročno njeno »popolno vzdržnost« tudi ob povečanju števila upokojenih (Zakaj je potrebno zavrniti Zpis-2). To bi poleg tega pomenilo normalizacijo pokojninskih izplačil za upokojene ne glede na povečevanje števila starostnikov, saj se je ta stopnja v našem prostoru v resnici povečala le za tri odstotke (ob tem, da se je od leta 1991 sočasno povečeval tudi prirastek, tj. razmerje med umrlimi in novorojenimi). Namesto tega imamo opraviti z revščino upokojenih.

Sistemsko osiromašeni pokojninski blagajni dodatno in prav tako nepopravljivo škodo povzroča tudi sprotno nevplačevanje že tako vse minimalnejših socialnih prispevkov delodajalcev za njihove redno zaposlene. Samo leta 2010 je po poročanju ZSSS ta dolg lastnikov kapitala do njihovih delavcev znašal 204 milijone evrov, leta 2015 pa so delodajalci po dostopnih podatkih utajili za 237 milijonov evrov obveznih socialnih prispevkov, in sicer največ od tega, 78 milijonov, za zdravstveno varstvo in kar 154 milijonov za pokojninski sklad. Pri tem kapitalistična država deli odpustke in odloge, uradne interpretacije pa se sklicujejo na posledice krize. S tem prikrivajo, da gre za prakso, ki je ni prinesla kriza, marveč že leta 1991 ponovna uvedba družbenoekonomskega sistema, ki temelji na sistemskem razlastninjenju večine in ustavnem varstvu zasebne lastnine peščice, tj. sistemskega grabeža ter iz tega izhajajočega varstva velike zasebne lastnine novopečenih lastnikov kapitala. Ta politika postane povsem očitna, kadar denimo podjetju grozi stečaj: takrat ima prednost izplačilo dividend in prečrpavanje sredstev k vrhu in šele nato morebitna poravnava drugih obveznosti, tj. do zaposlenih. Pri tem simptomatično najprej izostane izplačilo socialnih prispevkov, kmalu zatem pa tudi plača ali pa kar oboje skupaj. Veljavna zakonodaja takšno prakso pravzaprav varuje: čeprav je neizplačevanje prispevkov na papirju nezakonito, je treba najprej dokazati naklep, to pa je tako rekoč nemogoče oziroma zunaj dosega finančne zmožnosti prikrajšane večine.

Uradna politika torej govori o reprogramiranju dolga in deli odpustke utajevalcem socialnih prispevkov v imenu permanentno podaljšane krize, podobno ideološko malverzacijo pa uporablja tudi pri upravičevanju občutnega znižanja prispevne stopnje delodajalcev v pokojninsko blagajno. Od vsega začetka jo upravičuje s papagajskim ponavljanjem presušene neoliberalne mantre, češ da gre za potezo, s katero naj bi delodajalce spodbudili, da delavcem odtujeno izplačilo socialnih prispevkov pretvarjajo v zagonski kapital za investicije v nova delovna mesta in tehnološki razvoj in raziskave. To je pesek v oči. Uradna politika s svojim propagandnim strojem namreč ne omenja, da se te razbremenitve socialne odgovornosti za kapital strukturno ujemajo tudi z zniževanjem davka na kapitalski dobiček, ki drugače od že tako skromnih 25 odstotkov v devetdesetih letih danes znaša le še borih 17 odstotkov: to nadalje ustvarja in širi luknjo v proračunu, ki se krpa z nadaljnjimi rezi v socialno varstvo. Oboje skupaj pa se je časovno ujelo s sočasnim podeljevanjem zajetnih nepovratnih subvencij prav temu kapitalu iz vse bolj skrčenega državnega proračuna in hkratnim prenosom zajetnega dela stroškov, povezanih s tehnološkim razvojem in inovacijami, ki bi jih sicer moral nositi kapital, na univerze in javne raziskovalne inštitute. Vsekakor gre za izdatna darila, saj v zameno za subvencije država ne zahteva lastniškega deleža v podjetju. Še več, sočasno zmanjšuje davek na dobiček. Tako skrčeni državni proračun, ki se vse bolj financira le še iz dohodnine slehernikov in zunanjega dolga, sam pomaga kriti stroške, povezane z vzpostavljanjem infrastrukture in zagonom proizvodnje, ki bi jih moral nositi kapital, (so)financirajoč tudi nova delovna mesta in plače delavcev. Zaradi tega se toliko večji delež pozasebljenega dobička, tudi zavoljo uvajanja prekarnega ali agencijskega dela v imenu državnih subvencij, znajde na panamskih računih in v drugih davčnih oazah ali pa je preusmerjen v nadaljnje finančne špekulacije in/ali prevzeme drugih podjetij, da bi se tam delovna sila ponovno oklestila in/ali obrati zaprli in se preprodale dragocene parcele, na katerih stojijo.

Korporativna Evropa vsaja strah pred starostniki, slikajoč jih kot breme in grožnjo, tako pa zakriva dejanske vzroke, ki botrujejo osiromašenju celotnega prebivalstva.

Temu komplementaren sklop strukturnih dejavnikov, s katerimi se sistematično ustvarja in širi primanjkljaj v pokojninski blagajni, je povezan s krčenjem in nadomeščanjem rednih zaposlitev z nestandardnimi, fleksibiliziranimi oblikami. Nestandardne oblike zaposlitev niso nedavno vznikla novost, ki bo šele ustvarila luknjo v pokojninski blagajni, ampak so trdno zasidrane na trgu dela že od začetka devetdesetih let. V prvem zgodnjem valu v devetdesetih letih se je poleg dela na črno in ob hkratnem zniževanju vplačila socialnih prispevkov za redno zaposlene (ter prehajanju teh na vse bolj le še minimalne plače) izvajalo nadaljnje krčenje in izpodrivanje rednih zaposlitev s sočasnim širjenjem dela na avtorske pogodbe in na podjemne pogodbe ter na delo prek študentskih napotnic.

Študentski servisi so v devetdesetih letih vznikali kot gobe po dežju, saj je šlo za prvo obliko zasebnih zaposlovalnih agencij. Te so dobičke za novopečene lastnike kovale s provizijami, odtegnjenimi od študentskega dela (štiri odstotke za »posredovalce dela« in še nadaljnjih sedem odstotkov za ŠOU), in so bile predhodne drugim vrstam današnjih velikih korporativnih in malih zasebnih posredovalnic dela, kot je na primer Adecco, ki prekarizacijo na svoj način širijo na segment odraslega, neštudirajočega prebivalstva. Za delo na podlagi študentskih napotnic, pa tudi avtorskih in podjemnih pogodb je vse do 1. januarja 2014, tj. natanko 23 let, veljalo, da se od njih v najboljšem primeru odvaja samo dohodnina, ne vplačujejo pa se (polni) socialni prispevki. Šele od 1. februarja 2014 velja, da je delodajalec pri študentskem delu dolžan vplačati tudi 8,85-odstotno prispevno stopnjo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pri avtorskih in nekaterih podjemnih pogodbah pa morajo izvajalci od prejetega bruto zneska od takrat vplačati tudi 15,5-odstotni delež v pokojninsko in invalidsko blagajno. Ne preseneča, da je uvedbi polnega vplačila v pokojninsko blagajno (in deloma v zdravstveno) sledilo korenito zmanjšanje zaposlovanja na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb, prav tako pa tudi na podlagi študentskih napotnic, in sicer kumulativno za kar tretjino. Kljub temu je bilo samo iz naslova študentskega dela po podatkih Statističnega urada leta 2015 prvič že vplačanih 67 milijonov evrov socialnih prispevkov: to pa pomeni, da je samo iz te oblike fleksibiliziranega dela, ki ima v nemalo primerih vse značilnosti rednega dela, po konservativnih ocenah v predhodnih 20 letih in pol iz pokojninske blagajne umanjkalo za nekaj manj kot milijardo evrov pokojninskih prispevkov.

Preusmerjanje krivde na domnevni vsesplošni porast starostnikov in upokojenih, ki naj bi že zavoljo svojega obstoja ogrožali vzdržnost pokojninske blagajne, je oblika demagogije in sestavni del premišljene politično-ekonomske kampanje. Njen končni namen je odvrniti našo pozornost od dejanskih strukturnih vzrokov, ki so zastavljeni v korist kapitala in na podlagi katerih se ruši stabilnost pokojninske blagajne; hkrati pa pod pretvezo demografske krize upravičiti nadaljnje krčenje, razgradnjo in privatizacijo javnega pokojninskega sistema. Raziskave, o katerih uradna politika in ideološko kooptirani mediji molčijo, jasno kažejo, da bi bilo mogoče širom po Evropi v celoti ohraniti javni in torej medgeneracijsko solidarnostni pokojninski sistem ter hkrati povsem uspešno premostiti tudi začasno povečano število upokojencev tam, kjer to dejansko obstaja, in sicer že s tako preprostim ukrepom, kot je zvišanje občutno znižane prispevne stopnje delodajalcev za nekaj odstotkov, kaj šele ob povrnitvi te na nekdaj izhodiščnih 14 odstotkov, kot je to veljalo v našem prostoru. Namesto tega uradna politika po nareku industrijsko-finančnih lobijev podaljšuje delovno dobo za starostnike in še bolj znižuje pokojnine z razpotegovanjem obračunske delovne dobe na 30 let (v socializmu povprečje najugodnejših 15 let), čemur se pridružuje tiho uvajanje dosmrtnega dela uradno upokojenih prek instituta honorarnega dela, kar vodi v nadaljnjo prekarizacijo rednih delovnih mest. S tem naj bi se dopolnjevali okleščeni pokojninski prejemki. V resnici pa gre za dvojno obliko izkoriščanja nekoč zaposlenih in sedaj delovno upokojenih, saj ti s honorarnim delom v bistvu nadomeščajo izpad prispevkov, ki bi jih za časa njihovega rednega dela moral vplačati delodajalec.

Uradna politika s svojim propagandnim strojem ne omenja, da so se razbremenitve socialne odgovornosti za kapital časovno ujemale z zniževanjem davka na kapitalski dobiček.

Zastraševanje z vsesplošnim staranjem prebivalstva, kar naj bi že samo po sebi pomenilo napad na pokojninsko blagajno, s tem pa ogrožalo njeno stabilnost in dolgotrajno vzdržnost, stoji na trhlih nogah. Predvsem občutno znižanje prispevne stopnje za delodajalce in sočasna fleksibilizacija dela sta poglavitna dejavnika, ki ogrožata stabilnost in vodita v dolgoročno poplitvitev javne pokojninske blagajne. Posledica tega pa so tudi toliko nižja pokojninska izplačila. Prav zavoljo teh dveh ključnih dejavnikov (p)ostaja javna pokojninska blagajna v svoji osnovi trajno podhranjena in nevzdržna tudi v nekriznih gospodarskih obdobjih in ne glede na demografska gibanja, tj. ne glede na staranje ali pomlajevanje prebivalstva. Uradna dikcija o tem molči, prav tako njej ideološko podrejeni ali zaslepljeni mediji.

Glede na te temeljne strukturne dejavnike – katerih namen je premišljeno siromašenje in sistemsko rušenje javne pokojninske blagajne – je slepo privzemanje neoliberalne uradne dikcije, ki dežurnega krivca za nastali primanjkljaj v pokojninski blagajni in s tem vzrok za nizka izplačila pokojnin namerno išče v domnevno vsesplošnem staranju prebivalstva ter v naglem naraščanju števila upokojencev, oblika premočrtnega podleganja demagogiji. Njen sestavni del je širjenje odklonilnega pogleda na starostnike. Ta pa temelji na vtihotapljanju in zakoreninjanju evgenične dikcije v novi preobleki: starostnike slika kot populacijo, ki naj bi bila domnevno v breme vsem drugim, kot da si pokojnine ni zaslužila z lastnimi rokami oziroma s prispevki, ki jih je vplačevala za generacijo pred sabo, in kot da je v svojem starostnem obdobju zato tudi homogeno odvečna in »neuporabna« in je zaradi tega segment prebivalstva, ki ga je treba čim prej zdesetkati (npr. s podaljševanjem pokojninske dobe) oziroma odstraniti. To postaja vsesplošno sprejeto kot zgolj nevtralen in celo human ukrep kapitalistične države, ki tako, tj. z dikcijo starostizma – ta pa deluje na enak izključujoč način kot rasizem – perfidno odvrača pogled večine od dejanskih vzvodov njene sedanje in prihodnje neblaginje, ko bo tudi sama prešla v kategorijo starostnikov.

Korporativna Evropa vsaja strah pred starostniki, slikajoč jih kot breme in grožnjo, tako pa zakriva dejanske vzroke, ki botrujejo osiromašenju celotne populacije, saj je pravo breme in grožnja kapitalizem sam. Starostniki in upokojenci zastrašujoče postajajo novi kolektivni dežurni krivci in kategorija razčlovečenih drugih. Postajajo res za nas vse dopustne žrtve korporativno-kapitalistične Evrope. Zdrav razum seveda pravi drugače, saj se zaveda, da je uveljavitev polnih (in ne le delnih ali pa minimalnih) socialnih in ekonomskih, s tem pa državljanskih pravic mogoča le v socializmu in nemogoča v kapitalistični demokraciji, ki je demokracija zgolj za peščico.