Zakaj se zaletavate v odprta vrata?

Spoštovani Tit Turnšek!

Bistvo mojega komentarja javnega pisma tovarišice Konjajev predsedniku Pahorju je bila nedeljivost pietete do mrtvih, saj imajo sorodniki po vojni pobitih kolaborantov in civilistov podobno ali povsem enako občutenje in čustva: zamere, tudi sovraštva, kakor sorodniki padlih in pobitih partizanov. Iz teh zamer in čustev, ki jih ne moremo ali ne zmoremo premagati, raste tudi naša današnja razdeljenost. In sovraštvo. Tega bi se morali zavedati kot posamezniki in nacija. Politične ocene dogajanja med vojno, itd. je v polemiko vnesla tovarišica Konjajev, sama sem se na to le odzvala. Zdaj ste se v polemiko priglasil še Vi, torej sem izzvana, da Vaša stališča in očitke na moj račun vsaj komentiram !

Vaša trditev, da je iz dokumentov 3. armade možno »razbrati«, kdo se je v tistem času nahajal na določenem terenu, je točna. Toda na podlagi teh podatkov ni mogoče trditi, da so v Barbarinem rovu »postreljeni in v boju padli ustaši in verjetno tudi kdo od tistih, ki so z njimi bežali«. Sklepanje na podlagi takih podatkov še ni zgodovinsko dejstvo, ampak je zgolj domneva oziroma hipoteza.

Podtikate mi, da »samovoljo« partijskih sektašev namerno napihujem zato, da opravičujem nastanek vaških straž , belogardistov in kasneje domobranstva. Da je tako potekal razvoj od vaških straž do domobranske vojske, je razvidno iz nešteto dokumentov. To »napihovanje« pa je eksplicitno zabeleženo v mnogih partijskih dokumentih (predvsem v pismih E. Kardelja Titu in Ivu Ribar Loli), zbranih v zbornikih pod naslovom Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji. V njih je opisano, kako je bilo videti to sektaštvo: množično in tudi z mučenjem civilistov. Posledice so bile usodne: ko so med italijansko ofenzivo, ki je opustošila Dolenjsko in Notranjsko, partizani, utrujeni in lačni prihajali v vasi v pričakovanju toplega sprejema, ki so ga bili prej deležni, so jim oborožene vaške straže preprečile vstop v vas. Bilo je tako hudo, da je bila 12. ura odločitve, »ali vse dobimo ali vse izgubimo«, saj je obstajala resna nevarnost, da se Partiji izmakne vodilni položaj iz rok. Spremenila se je tudi prioriteta bojevanja: zdaj, po italijanski ofenzivi, med katero je prišla na dan posledica sektaštva, prva naloga partizanov ni bila boj proti okupatorju, ampak proti »beli gardi«, ki pred osvoboditvijo ozemlja in med osvobojenim ozemljem ni bila sposobna , da nastopi z orožjem proti partizanom.

Očitate mi, da ne upoštevam vloge škofa Rožmana pri organizaciji protikomunizma pri nas. Kar nekaj tekstov sem objavila o Rožmanovi vlogi v medvojnem protikomunizmu, celo na straneh revije Mladina ( Škofova odgovornost, junij 2015), še več pa v sklopu analiz vloge RKC (od Mahniča naprej), recimo v zborniku referatov simpozija pod naslovom Žrtve vojne in revolucije ( izdal Državni svet, Ljubljana2005), istega leta referat v okviru simpozija v organizaciji SAZU. Celo Svobodna misel mi je objavila tekst o klerokatoliški ideologiji od dr. Antona Mahniča do Rožmana. Vlogo škofa Rožmana pri organizaciji vaških straž in domobranski prisegi sem obravnavala tudi v člankih Ujeti v preteklost, Cerkev ni pogledala v strašnost lastne krivde, dalje v kritični analizi knjige Rožmanov proces avtorjev Tamare Griesser Pečar in Franceta Martina Dolinarja. Naj omenim le še tekst Politika in pieteta: O rehabilitaciji škofa Gregorija Rožmana. (Ponatis večine navedenih člankov, objavljenih v Sobotni prilogi Dela, je v zborniku Razkrižja, MK 2009) Vaši očitki v smislu »najbrž veste, a nočete vedeti« in drugi so brez osnove. Čudno, današnji protikomunisti natančno vedo za mojo oceno medvojne kolaboracije, vloge RKC s škofom Rožmanom na čelu in zato dobivam od objave članka Zaustaviti desnico (maj 1991) do danes zmerjaška pisma, celo s smrtnimi grožnjami.

Tudi očitek, da uporabljam besedno zvezo boljševiška logika zato, »da se slabše sliši«, je brezpredmeten. »Boljševiška logika« je tehnični termin, ki ga uporabljam brez moralistično namenov, enako kakor npr. katoliška logika. Pridevnik označuje, za katero logiko gre, torej za kakšen odnos človeka do samega sebe, do sočloveka in sveta, do bivanja kot takega. Da pa je ta besedna zveza upravičena, je tudi čisto empirično utemeljeno, recimo v izjavi: Mi vsi (komunisti) »smo učenci ruskih boljševikov«. (Dokumenti ljudske revolucije, knj. II, str. 279). Ko pišem o boljševiški logiki naše revolucije, je torej jasno, za kaj gre. Isto je s samo oznako revolucija. Strinjam se z Vami, da je treba »natančno opredeliti, za kakšni revolucijo gre«. Če govorim o revoluciji med II. svetovno vojno pri nas, jo lociram časovno in krajevno in jo analiziram tako na pojmovni kot na empirični ravni. Revolucija, o kateri je beseda, se je dogajala kot namerno, krvavo »čiščenje« ne le izdajalcev, temveč po »razrednem principu« možnih partijskih konkurentov, torej preventivno.

CKKP si je prizadeval, da bi sektaštvo izkoreninili ali vsaj omejili, a se je dogajalo ves čas vojne, ker je bila partijska politika v principu sektaška. Nedvomno so se komunisti kot Slovenci in ljudje, ki hočejo živeti v svobodi, za ta cilj bojevali proti okupatorju in zato so kot partizani častni del narodnoosvobodilne vojske, toda KOT komunisti so imeli svoj posebni politični cilj: osvojitev absolutne oblasti. To je partija, ki je začela kot »ozka sekta«, dosegla že med vojno, najprej kot »sestavni del« OF, s podpisom Dolomitske izjave pa je oblastni položaj legalizirala. Torej imate prav: Dolomitska izjava je bila »korak naprej v izgradnji države« -z dodatkom: partijske države. V njej je določeno, da se sme politično (strankarsko) organizirati samo KP - ostale stranke oziroma skupine pa ne. Ta paradigma je kasneje obveljala tudi v jugoslovanski in slovenski ustavi: Partija oziroma ZK je bila avantgarda , edina stranka (nad/ stranka, Stranka), drugih političnih strank ni smelo biti. Avantgardistična vloga partije je v tem, »da partija dejansko ima v rokah pozicije, (…)«. (Dokumenti II, 261) Dolomitska izjava je ukinila navidezno koalicijsko naravo OF (torej res ni prinesla bistvene spremembe!), saj se je Partija po zmagah Ruske armade nad nemško vojsko čutila dovolj močno, da je stopila iz ilegale in jasno in javno nastopila kot nova Oblast.

Sklicujete se na 8. točko OF, ki je določila/ obljubila, da bo »po narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločal slovenski narod sam«, in navajate volitve, ko naj bi se to zgodilo. Kako morete to trditi? Saj so še žive priče o »črni skrinjici«, iz katere so, ko se je nekaj kroglic nabralo v njej, le-te pretresli v »pravo«?! Ne drži, da so se šele po teh volitvah začele dogajati družbene spremembe »po sovjetskem vzoru«, dogajale so se med vojno; to, kar se je dogajalo po njej, je bilo le nadaljevanje in rezultat vojnega boljševiškega dogajanja.

Pravite: »Zveza borcev je vedno zagovarjala pietetni pokop mrtvih. Vsak mrtev si zasluži dostojen pogreb, grob in ime na njem.«Večjega sprenevedanja niste mogli zapisati! Niti zdaj,ko je bil pokop posmrtnih ostankov iz Barbarinega rova, niste - kot ZZB NOV - zmogli tega priznanja. In imena? Od kod imena njih, ki so bili sedemdeset let pogreznjeni v rudniški rov? Še več, predsedniku države očitate nespodobnost, da je na pokopu nabiral »volilne glasove«. Doslej sem z leve strani slišala zgolj kritike na njegov račun, z desne pa tudi, da mesto pokopa ni primerno, itd. Sama ocenjujem dejstvo njegove prisotnosti na pokopu pozitivno: kot predsednik države, ki je (sicer po diskontinuiteti) vendarle naslednica države, ki je zagrešila te likvidacije, je bilo spodobno, da je bil zraven. Kakor je bil prisoten predsednik Predsedstva RS Milan Kučan na spravni slovesnosti v Rogu. Politične manifestacije seveda ne sodijo na pokopališča, nisem pa prepričana, da bi jih predsednik Pahor na licu mesta lahko preprečili - to bi lahko (menim, da bi morala) le redarji ali policija.

Pravite, da ste (ZZB NOV) za pomiritev, z dodatkom: »vendar ne z izničenjem osvobodilnega boja in ne z enačenjem partizanov in izdajalcev«. Če je očitek namenjen tudi meni, je nesmiseln; naj poudarim, da v nobenem mojem tekstu ne boste našli enačenja partizanov in izdajalcev! Že leta si prizadevam za raz-ločevanje revolucije in narodnoosvobodilnega boja! Vi vztrajate na opravičevanju revolucije: z zmanjševanjem njenega pomena in posledic, zato za »izničenje« osvobodilnega boja skrbite sami: z apologijo revolucije na račun narodnoosvobodilnega boja! S ponaredki, sprenevedanji in stereotipi. Z enačenjem narodnoosvobodilnega boja z revolucijo dajete današnji protikomunistični desnici »humus« za zavračanje tudi narodnoosvobodilnega boja. Njim kajpada to pride zelo prav, saj z zavračanjem revolucije zmanjšujejo pomen samega narodnoosvobodilnega boja - tako je krivda kolaboracije (videti) manjša, je tako rekoč ni! Dokler bo ZZB NOV vztrajala na čistosti revolucije, na enačenju odpora z njo, bo današnja protikomunistična desnica imela«humus« za svoje napade nanjo, pomen in čast narodnoosvobodilnega boja bo na udaru in nekdanji partizani bodo še naprej imeli občutek, da se jim dela krivica.

Obstaja seveda tudi drugi pol: dokler ideološki nasledniki z RKC ne bodo obsodili krvave kolaboracije z okupatorji, toliko časa bo ZZB NOV imela opravičilo, da se ne distancira od revolucije. Zdaj smo v pat poziciji; nihče ne naredi prvega koraka. Smo v »začaranem krogu« zanikanj,ponaredkov, obtoževanja, manipulacij in sovraštva. Kdo bo naredil prvi korak?

Prav zaradi te soodvisnosti, medsebojne sprepletenosti »krivde in greha« ne maram enostranskih razprav in polemik, kjer problematiziraš eno stran in daješ drugi možnost manipulacije. Če le morem, problematiziram obe strani - ne ker naj bi bil »vsak za nekaj kriv, torej so vsi enaki«, kakor pravite, ampak zato, ker mora vsaka stran pomesti pred svojim pragom! Pred pragom v prihodnost.