Lenka Đorojević & Matej Stupica, umetniški tandem

Pomembno si je predstavljati vzporedne svetove. V to misel bi lahko združili bistvo dosedanjega, petletnega ustvarjanja umetniškega tandema, ki je lani prejel osrednjo nacionalno nagrado skupine OHO za mlade vizualne umetnike. Del nagrade je bila samostojna razstava v Galeriji P74, kjer sta novembra svet postavila na glavo oziroma ga zavrtela za devetdeset stopinj.

Spomin iz otroštva, ko sta ležala na tleh in si predstavljala, kako bi bilo, če bi bil svet obrnjen in bi hodili po stropu namesto po tleh, je služil kot asociacija pri ustvarjanju koncepta za prostorsko postavitev z naslovom Prosti pad. Otroška utopija, v kateri je bilo vse mogoče, se je prelevila v distopijo prihodnosti, kot se nakazuje zdaj. Stanje prostega pada je zanju sopomenka za stanje uma, ko čas in prostor, kot ju poznamo, ne obstajata več.

Galerijski prostor, v katerem so bile včasih pisarne upravne enote, sta preobrazila tako, da je bilo na prvi pogled vse običajno. V golo, neopremljeno pisarno ali čakalnico so obiskovalci vstopili skozi tla in se nato premikali po njenih stenah. Dodatno dimenzijo ter iluzijo resničnosti je ponujal zaslon, ki je prikazoval dvajsetminutni posnetek performansa, v katerem sta igralca Katarina Stegnar in Primož Bezjak sede izmenično opravljala vsakdanje dejavnosti, kot so branje, prehranjevanje, pitje, kajenje, gledanje na uro in praznenje s papirji napolnjene aktovke.

Nenehni telesni stres, ki sta mu bila izpostavljena, saj vsega naštetega v resnici nista počela sede, temveč s telesom, zasukanim za devetdeset stopinj, je vzbujal nelagodje pri gledalcih, pa čeprav je bil tudi sam posnetek obrnjen, da je bilo videti, kot da je vse lepo in prav. Da ni tako, so izdajale zaradi napora izstopajoče žile na čelu protagonistov, olupki, ki so padali v desno, in cigaretni dim, ki se je vil v levo.

Nagrada skupine OHO jima je lansko pomlad prinesla tudi dvomesečno bivanje v umetniški rezidenci v New Yorku. Ob zaključku sta si namesto običajnega pogovora z umetniki, v katerem bi predstavila svoje ustvarjanje, zamislila instalacijo z naslovom Pieces, Kosi. Na dvesto po mizi urejeno razporejenih koščkih sira, ki so kasneje končali v obiskovalcih, so bili zapičeni transparenti s tribesednimi parolami, katerih besedila so nastajala z nadrealistično kolažno skupinsko ustvarjalno metodo, imenovano cadavre exquis, čudovito truplo. Naključje je sestavilo parole, ki so izžarevale odtujenost, potenciranost in absurdnost okolja, ki sta jih izkusila med rezidenčim bivanjem in ustvarjanjem ter ki so kasneje odzvanjale tudi v prostorski instalaciji Prosti pad.

Pri ustvarjanju prostorov kot materializacij njunih zamisli se večinoma ukvarjata z možnostjo prihodnosti, ki je vselej distopična. Takšna je bila tudi instalacija Monomat, njuno z nagrado OHO ovenčano umetniško delo, in njegov predhodnik Nevromat, dvanajst multipliciranih generičnih delovnih postaj, ki so jih sestavljali popolnoma enaki mavčni odlitki stola, mize, miške, monitorja, tipkovnice, knjige itd. Pri obeh postavitvah, ki sta razkrivali absurdnost sodobnih pogojev dela, je šlo za vzpostavitev proizvodnega obrata, delovnega prostora, v katerem ni zaznati nobenega življenja, le hladnost, mehaničnost, surovo multiplikacijo, repeticijo in nesmiselnost.

Prvi skupni projekt sta ustvarila, ko se nista videla tri mesece, na daljavo, prek skypa. Matej je bil kot študent slikarstva na izmenjavi v Pragi, Lenka v Ljubljani na podiplomskem študiju grafike. Nastala je umetniška knjiga D BUK, v kateri se izmenjujejo njene in njegove strani. Krožna knjiga, ki nima začetka in konca, ustvarja novo naracijo. Risbe, grafike in kolaži, ki sta jih združila v knjigi, vsebujejo teme, ki jih vse odtlej raziskujeta.

Sta nekakšna umetniška formacija v stalnem gibanju. Poleg skupnega udejstvovanja in povezovanja z drugimi ustvarjalci oba ustvarjata tudi samostojno, saj vseh zamisli ni možno udejaniti v tandemu. Lenka deluje še kot kustosinja, Matej je ilustrator. Med drugim že deset let riše naslovnice za Dnevnikovo sobotno prilogo Objektiv, za eno od njih je prejel priznanje Hinka Smrekarja na trenutnem slovenskem bienalu ilustracije. Oba delujeta kot scenografa, skupaj sta na primer ustvarila scenografijo in kostumografijo za predstavo UberŠkrip v Slovenskem mladinskem gledališču.

Kot ustvarjalni tandem za spodbujanje premisleka o realnosti vselej uporabljata prostor, v katerem obiskovalce soočita z izgubo znanega, varnega, predvidljivega. Tako lahko z vstopanjem v prostore, ki jih ustvarjata, neposredno izkusimo izpahnjenost, distopičnost našega vsakdanjika, ki se je sicer ne zavedamo. Vsi njuni skupni projekti pa iz ustaljenega načina doživljanja in ustvarjanja ne premaknejo le občinstva, ampak tudi njiju kot umetnika.