Obubožano kraljestvo gobic

Super Mario, neustavljivi tekač italijanskega rodu, ki v dvodimenzionalnem kraljestvu gobic preskakuje zlovešče želve, tepta počlovečene gobe in se hrani s sijočimi zlatniki, je brez dvoma najbolj znana in prepoznavna figura računalniških iger. Brkati junak v modrem delavskem pajacu se podi za cekini iz dveh razlogov: zaradi plemenitega reševanja ugrabljene princese in služenja bogastva za japonske tech velikane. Svoje početje v entuziastičnem tonu redno komentira v italijansko naglašeni ameriški angleščini, ki je še bolj karikirana kot dikcija raznih mafijskih šefov iz priljubljenih gangsterskih filmov.

Ob nastanku na začetku osemdesetih let je bil Mario po poklicu tesar, vendar je kmalu presedlal v donosnejši posel – popravljanje vodovodne napeljave. V 35-letni karieri je s svojo pojavnostjo v več kot 200 igrah požrl dovolj cekinov, da je Nintendu prislužil že približno deset milijard ameriških dolarjev. Zato lahko z gotovostjo trdimo, da gre za najuspešnejšega vodovodarja vseh časov.

Mario pa ni zgolj protagonist japonskega podjetja Nintendo, je tudi maskota vseh videoiger in za generacije, rojene v osemdesetih in devetdesetih letih, prepoznavnejša figura kot denimo Disneyjeva Miška Miki. A prepoznavna ni le njegova vizualna podoba; enako velja za tematsko melodijo, ki spremlja njegove junaške pustolovščine. Skladba, ki jo je v osembitni zvočni sliki ustvaril japonski skladatelj Kodži Kondo, je bila že vse od začetkov deležna neštetih priredb – tudi takih, pri katerih je sodeloval celoten simfonični orkester.

Marieva priljubljenost ni usahnila vse do danes, to dokazuje tudi 15. decembra rojena mobilna aplikacija Super Mario Run – prirejena različica izvirne arkadne klasike, ki z estetskega vidika ostaja zvesta koreninam.

To brezčasno formo stare gamerske šole nadgrajuje s tehnično zmogljivostjo sodobnih naprav. Ne preseneča, da Super Marieva mobilna aplikacija naglo podira rekorde v številu prenosov. Na dan izida jo je preneslo skoraj pet milijonov uporabnikov, danes, manj kot mesec kasneje, se lahko Nintendo pohvali že z več kot 90 milijoni prenosov.

Ob takšnih številkah in nedvomni priljubljenosti je toliko nenavadneje, da se težko pričakovana aplikacija ne more pohvaliti z velikim zaslužkom in se že zdi še ena finančna polomija podjetja Nintendo. Razlog za to naj bi bila nepremišljena trženjska strategija: degustacijsko različico aplikacije je Nintendo v spletni trgovini App Store dal na voljo sicer brezplačno, vendar v upanju, da bodo uporabniki po treh nivojih igre tako željni nadaljnjega igranja, da bodo pripravljeni za aplikacijo odšteli deset ameriških dolarjev (opozoriti moramo, da je to razmeroma visok znesek, ki se precej razlikuje od povprečnih cen takšnih aplikacij). Kljub agresivni promociji in rekordnemu številu brezplačnih prenosov demo verzije pa se je za plačljivo nadgradnjo odločila zgolj peščica uporabnikov – za zdaj le ubogi trije odstotki.

Mario je za generacije, rojene v osemdesetih in devetdesetih letih, prepoznavnejša figura od denimo Disneyjeve Miške Miki.

Nepremišljena prodajna strategija ni edini razlog za neuspeh Nintendovega prehoda v svet mobilnih aplikacij. Igro Super Mario Run lahko za zdaj uporabljajo zgolj uporabniki Applovih telefonov, igrajo pa jo lahko izključno takrat, ko je mobilna naprava povezana s spletom. Gre za ukrep, ki podjetje zavaruje pred piratstvom, saj vzpostavljena povezava s spletom omogoča preverjanje pristnosti zagnane aplikacije. Hkrati tak ukrep občutno skrči spekter potencialnih uporabnikov. Zaradi te nerazumne poteze izvisijo vsi, ki bi si z reševanjem ugrabljene princese krajšali čas na podzemni železnici ali na letalu oziroma takrat, ko nimajo dostopa do spleta. Ravno v takih trenutkih se veliko uporabnikov mobilnih naprav zateče k igram.

Nintendo je v gamerskem svetu sicer uveljavljen kot nesporna avtoriteta, zaslužna za nekatere izmed najrevolucionarnejših inovacij v razvoju videoigric. Vodilni položaj si je v času vzpona igralnih konzol zagotovil z razvojem napredne strojne opreme, lani pa se je, čeprav se je temu dolgo upiral, podredil zahtevam časa, v katerem kraljujejo pametni telefoni in tablice, se posvetil razvoju programske opreme zanje in razvil svojo prvo mobilno aplikacijo.

A njegova blagajna se ni napolnila tako, kot bi bilo pričakovati, sploh po izjemnem uspehu lanskega fenomena Pokémon Go. To igro v obliki mobilne aplikacije je razvilo podjetje Niantic, ki je lastniško povezano z Nintendom, vendar je ta od franšize Pokémon pobral le tretjino prihodkov. Ko je ta podatek prišel v javnost, se je vrednost Nintendovih delnic zaradi odziva vlagateljev po prvotni rekordni rasti naglo znižala. Ker je bila mobilna aplikacija Super Mario Run deležna izredne pozornosti že mesece pred izidom, se je zdelo, da bo podjetju vrnila ugled in finančno moč, vendar ji trenutno kljub velikim pričakovanjem uspeva ravno nasprotno.