»Cesarski model« Evropske unije

Prejšnji petek je Borut Pahor sprejel podpisnike t. i. Ljubljanske pobude za začetek sprejetja nove ustave EU. Podpisniki, Peter Jambrek, Ernest Petrič, Dimitrij Rupel, Tine Hribar, Niko Grafenauer in Matej Avbelj, ugotavljajo, da se je EU po več krizah znašla na prelomnici. Poleg denarne in javnofinančne krize ter demokratičnega deficita jih skrbijo še pretirana reguliranost življenja in dela v EU, teroristične nevarnosti in valovi nezakonitega priseljevanja prek zunanjih in notranjih meja unije. »Temeljna misel predloga je: Evropa varna in enotna navzven in čim bolj avtonomna in sproščena navznoter,« je osnutek nove ustave EU povzel Petrič.

V duhu takih premislekov je Peter Jambrek, nekdanji predsednik ustavnega sodišča, pripravil osnutek Pogodbe o ustavi Evropske unije in ga podnaslovil Za uravnoteženo Unijo nacij, civilnih družb in tržnih ekonomij. Ključna Jambrekova intervencija v zgradbo EU je predlog o vzpostavitvi de facto polpredsedniškega sistema, saj bi predsednika EU volili na neposrednih volitvah, sam bi izbiral člane vlade in imel široke pristojnosti. Novost v predlogu je tudi dvodomni parlament, ki bi ga sestavljala svet evropskih nacij in skupščina evropskih državljanov. Predsednik bi tako, po običajnem postopku, poslal v parlamentarno proceduro zakonodajni predlog, o njem bi odločala skupščina, predlog pa bi moral potrditi še svet. Z Jambrekovim predlogom bi – za podobno rešitev se zavzema tudi filozof Habermas – zagotovo spodbudili demokratično življenje v razmerju med EU in državami članicami, saj bi bili v takšnem sistemu bolj enakopravno in pregledno zastopani nacionalni interesi, polpredsedniški sistem pa bi jasneje določil odgovornost izvršne oblasti, kar bi ublažilo demokratični deficit EU.

Ne bi pa odpravil vseh zagat z demokracijo, saj bi civilnodružbene organizacije, ki so na ravni EU brezzobe, težko nadzirale ali naslavljale svoje zahteve na izvršno in zakonodajno oblast. Jambrek je očitno prepričan, da bi preobrazba v smeri federacije okrepila demokracijo, zato v svoj osnutek ni vključil poglavja o demokraciji in različnih oblikah participatorne demokracije v EU.

Iz njegovega osnutka prav tako ni razvidno, kako naj bi se nova EU spopadla s poglabljanjem socialnih razlik in okrepila solidarnost. V predlogu je namreč veliko besed o regulacijah evroobmočja, enotnega trga in konkurenčnosti, vendar le v okviru maksim (neo)liberalnega tržnega gospodarstva, zanemarjena pa je socialna razsežnost teh procesov. Veliko je besed o terorističnih grožnjah in zagotavljanju varnosti v uniji in na njenih zunanjih mejah, nič pa o viziji Evrope, ki bi znala ustvariti bogate in konstruktivne odnose z ljudstvi in državami na njenih mejah in v bližnji okolici.

Bi bilo torej v takšni federativni EU, če bi se res udejanjila, lepo živeti? Bi bila bolj sproščena? No, z vidika državljana EU lahko ugotovimo, da bi prevladal »cesarski model državljanstva«, v katerem – po politologu Pawelu Karolewskem – prevlada strah pred (ne)realnimi grožnjami, to pa povzroči »premik od pravic k podrejenosti, kjer ni več ne duha ne sluha o skrbi za javno dobro«. Taka Evropa pa je seveda pisana na kožo populistom in zagovornikom sedanjega neoliberalnega ustroja EU.