Zakaj se zaletavate v odprta vrata?

Spoštovana zdravnica dr. Zora Konjajev s svojim pismom predsedniku Pahorju gotovo ni imela namena spodbuditi polemik. Hudo mi je, če mogoče burkajo njen tako zasluženi duševni mir.

Rojena sem po vojni, nisem niti sociologinja niti zgodovinarka in ne morem tekmovati s tistimi, ki » vse najbolje vedo« zaradi prebranih takih in drugačnih (verodostojnih?) dokumentov in po opravljenih »desetinah (objektivnih?) razgovorov«. Verjamem pa, da človek kljub želji po objektivnosti gleda skozi prizmo svojih doživljanj, pričakovanj, stališč, prepričanj, vrednot…, zato bi bilo najbolje ugotavljanje dejstev in razpravljanje o njih prepustiti zgodovinarjem, ki so še najbolj usposobljeni za to.

Samo laično razmišljam.

Če gledamo na splošno, je vsak človek žrtev vojnih razmer: doživlja telesne in duševne travme, izgubi začrtano prihodnost, premoženje, sorodnike ali celo svoje življenje. Zato se mi zdi spomenik brez priimkov in imen z napisom »Žrtvam vseh vojn« za spomin in opomin primeren. Sporoča nam, da je vsaka vojna za vse pogubna.

Drugače pa je, kadar združujemo spomenike ali spominske plošče ljudi s priimki in imeni. Takrat pa je, menim, potrebno pogledati, kaj je kdo v življenju počel in za kaj ter zakaj je umrl. Drugače hitro trčimo v sistem vrednot, ga zamajemo in razvrednotimo. Pa imamo Slovenci podobne vrednote? Verjamem, da je pri večini »obramba domovine, boj za Slovence in slovenski jezik« visoko na vrednostni lestvici. (Mimogrede, to potrjuje tudi dejstvo, da se »zagrizeni osamosvojitelji« s to vrednoto kitijo, jo ljubosumno pripisujejo v glavnem sebi, pri tem pa jo želijo, kako dvolično, jemati partizanom.) Na individualnem nivoju torej ne smemo posplošiti in izenačiti vseh življenjskih poti in smrti, posebno, ko je zgodovinski spomin še živ. Kaj nam bi to sporočilo? Vseeno je, kaj kdo v življenju počne. (Lahko si zločinec ali žrtev, lahko se boriš za domovino ali z okupatorjem, ni pomembno. Vsi smo enaki. Vsi smo samo žrtve…) Pa res nimamo v življenju nobene izbire? Kritiziram tako posploševanje, njene snovalce in izvajalce. To vodi k rušenju vrednot in k večji »razklanosti« med nami.

Preteklosti ne moremo zbežati, a vendar nam pretirano ukvarjanje z njo jemlje čas, energijo in denar za sedanjost in prihodnost. Mrtvi jemljejo sedanjim in bodočim živim. Kje postaviti črto? V kolikšni meri bi bilo sploh realno ugotovljati identiteto mrtvih v raznih jamah in najti odgovorne za njihovo smrt? DNK? Procesi? Pa je za vse to poklicana (samo) Slovenija? Imate odgovore?

Verjamem, da ste, dr. Spomenka Hribar, imeli »s spravo« dober namen, a posledice lahko presoja vsak sam. Verjamem tudi, da je sprava dolg individualen proces, ki se ga z nasvetom, pridiganjem ali zapovedjo od zunaj ne da doseči. Sprava kot simbolno dejanje na državni ravni pa je dovolj, da se zgodi enkrat. Vsa druga javna zavzemanja, govorjenja o njej in v njenem imenu služijo samo zavestnim ali manj zavestnim težnjam protagonistov. Služijo njihovi pomembnosti, priljubljenosti in najhuje manipulacijam…. Se ne morete strinjati, dr Spomenka??? Zato si želim, da bi vsi o tem končno utihnili. Želim si tudi, da bi politiki in mediji brez pompa zagrebli mrtve. Nič več. Samo to bi bilo zame pravo pietetno dejanje.

Če se dotaknem vašega prvega komentarja na pismo dr. Konjajev Pahorju. Pravite, da je bilo bistvo nedeljivost pietete do mrtvih. Vendar pa je v njem izstopala tudi kritika, da ne more tega uvideti in posledično, da ni empatična. Zdi se mi, da ste želeli, ker je pomembna ženska, ob njenem pismu ponovno poudarjati svoje poglede in prepričanja. Na neki način ste jo, po moje, izrabili in niste bili do nje prav nič empatični.

Živimo tukaj in zdaj. Za nekatere so razmere priložnost za moč in bogatenje, za druge pa, na žalost, strah za preživetje. Kdo bo prevzel odgovornost za nas, za žive? Za izgube služb, premoženja, zdravja… In za vse smrti zaradi takih pogojev, tudi samomore? Se vam ne zdi, da se zaradi tega lahko »prikliče« revolucijo?