Kultura / Beatifikacija nejevernega Tomaža

Ni se še dobro posušila tiskarska barva na recenziji knjige Izjave 10-letja 2006–2016, že je poklical urednik, me obvestil, da bo Tomo prejel nagrado Prešernovega sklada, in mi naložil, naj napišem članek o njem. A že spet, sem zavil z očmi, saj sem postal že pravi Lavričev osebni hagiograf. Urednik je še navrgel, naj Lavriča predstavim tistim, ki ga še ne poznajo. Ne poznajo?! Mar taki sploh obstajajo? Mar ni Diareja poleg Triglava, Martina Krpana in potice postala nacionalna ikona, ki jo je sleherni Slovenec doma in v zamejstvu vzel za svojo? Mar ni Lavrič tako znan, da že ptički čivkajo o njem? Ne? Kaj pa njegovi stripi, doma in v tujini, tone ilustracij, naslovke Mladine, Izjave tedna, Rolanje po sceni, pesmi pa še razstave, nagrade, medalja predsednika Pahorja ...? Ne berejo vsi Mladine, mulci pa ga sploh ne poznajo, me je poučil urednik. No, prav, sem zagodrnjal, bom poskusil kaj iztisniti iz sebe, ampak naslednjič me preskoči, pa četudi Tomo prejme oskarja.