Kultura / Vnuki svojih dedov

Kdor je odsedel svoje pri urah slovenskega jezika, se bo gotovo spomnil Jermana, kako v Cankarjevih Hlapcih razlaga o študiju protireformacije: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije,« pove. In nadaljuje: »Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.« Zgodba o protireformaciji je tiste vrste zgodba, h kakršnim se Slovenci radi vračamo, kot k tisti o liberalcih in klerikalcih in še najrajši k tisti o partizanih in domobrancih. Je tiste vrste zgodba, na podlagi katerih ljudje, ki imajo prav, dokazuje zmoto drugih. Zgodovinska epizoda, ki se vztrajno noče upokojiti in vznika na plano na najbolj nepričakovane načine kot na primer takrat, ko je Mojca Kucler Dolinar v nagovoru ob dnevu reformacije Slovencem sporočila, kaj vse in koliko dolgujejo Tomažu Hrenu. Po letih kolcanja je zdaj končno dobila pripadajoči spomenik.