Film / Jackie

za

Črni labod.

Najlunatičnejša konspirološka teorija o atentatu na ameriškega predsednika Kennedyja pravi, da je Kennedyja ustrelila njegova žena, Jackie. To se v tistem Zapruderjevem filmčku tudi zelo lepo vidi, so zagotavljali konspirologi. Dodati bi morali le: zakaj pa bi sicer atentat preživela? Če ne bi bila vpletena  v atentat, bi ustrelili tudi njo, mar ne? In res, ko gledate Jackie, ki jo je posnel čilski auteur Pablo Larrain (Ne, Klub, Neruda), se zdi, kot da so jo pustili živo le zato, da bi lahko odigrala svojo življenjsko vlogo – ne vloge Prve dame, temveč vlogo Prve vdove.

Film se dogaja teden po Kennedyjevi smrti, ko 34-letna Jackie (Natalie Portman) sprejme novinarja revije Life (Billy Crudup), ki mu podaja mitizirano verzijo Camelota, Kennedyjeve Bele hiše, »hiše ljudstva«, »doma nacije«, svojega doma, ki ga je izgubila. Ni ji vseeno, »kako se nas bodo spominjali«. V javnost je voljna spustiti le glamur in mistiko zgodovine, le to, kar deluje mitsko in mitotvorno, kar torej diši po legendi, ne pa po mesu. »Ljudje potrebujejo zgodovino,« pravi Jackie, ki ve, kako zveni zgodovina (slišala je »zven krogle, ki je zadela Kennedyja«), in ki jo je zgodovina pobruhala s krvjo, zato ne podaja zgodovine, temveč skuša zapakirati idealno, perfektno interpretacijo zgodovine. »Artefakti trajajo dlje kot ljudje.« In tako kot se je trudila, da bi odigrala perfektno, mitsko Prvo damo (tu vidimo njeno slovito televizijsko turo po Beli hiši), se zdaj trudi, da bi odigrala tudi perfektno, mitsko Prvo vdovo. »Kaj čutijo moški, ko me zdaj vidijo?« Kennedyjev pogreb zmodelira po Lincolnovem pogrebu – in pri tem vztraja. Šla bo za krsto – peš. Ko jebe protokol in varnost! »De Gaulle pa naj se pelje v tanku, če hoče!« In hoče, da ljudstvo vidi njuna žalujoča otroka. Zdaj, ko je njen mož mrtev in ko se je znebila njegove sence ( ja, Bela hiša je bila kletka), lahko vsaj za hip–»for one brief shining moment«, če naj parafraziram njeno repliko o Camelotu, ki je obstajal le »for one brief shining moment« – prevzame oblast. Za trenutek je lahko njena beseda zadnja. In ljudstvo je gledalo pogreb – od začetka do konca. Toda gledali niso pogreba, temveč njo, Jackie. Vsaj na pogrebu je zasenčila svojega moža. Na stenah Bele hiše bodo kmalu druge slike. In ko gre spat, strmi v temo: »Je to vse?«