Soba za umirajoče

Spomnite se vseh tistih vicev, ki jih tako rad pripoveduje Slavoj Žižek in ki jih zdaj – v doživetem prevodu Stojana Pelka – najdete tudi v knjigi Žižkovi vici (Ste že slišali tistega o Heglu in negaciji?). Recimo: »Ni čudno, da me spominjaš na Emanuela Ravellija, saj si Ravelli.« Ali pa: »Ta človek izgleda kot idiot in se obnaša kot idiot, a naj vas to ne zavede – on je idiot!« Ali pa: »Zakaj mi praviš, da greš v Lemberg, ko pa greš v resnici v Krakov?« In seveda, mednje sodi tudi vic o pacientu, ki se v veliki bolniški sobi s številnimi posteljami pritožuje zdravniku nad nenehnim hrupom in kriki drugih pacientov, zaradi katerih se mu meša. Ko mu zdravnik razloži, da se ne da nič storiti, če se pacienti tako obnašajo, nihče jim ne more prepovedati obupa, ker vsi vedo, da umirajo. Pacient dahne: »Zakaj jih ne namestite v ločeno sobo za umirajoče?« Zdravnik odvrne: »Pa saj to je soba za umirajoče!« V vseh teh vicih na istost naletimo tam, kjer pričakujemo razliko. Kar deluje komično.