Dr. Veronika Tašner, sociologinja vzgoje
Kakšna bo prihodnost šole v družbi brez dela?
Gneča ob informativnem dnevu na gimnaziji Bežigrad. Izobrazba je danes še vedno pomembna, vendar je naša vera vanjo prešita s spoznanjem, da je njena moč omejena, pravi Veronika Tašner. Oblast se na to odziva s poskusi moralnega discipliniranja, a po mnenju sociologinje si bomo morali priznati, da šole ne morejo opravljati naloge, ki ji jo nalagajo odločevalci.
Kako biti uspešen na trgu delovne sile? Čeprav obstajajo predvidevanja, kateri poklici bodo zaželeni, tudi tisti, ki delajo take sezname, priznavajo, da niso veliko zanesljivejši od ugibanj. Ena od raziskav, ki jo je pred kratkim navedel predsednik Borut Pahor, pravi, da bo 60 odstotkov otrok, ki so zdaj v prvem razredu, opravljalo službe, ki še ne obstajajo. Tako nastajajo tudi nasveti, ki ciljajo na psihološko discipliniranost delavcev, na primer naj iskalci službe ne bodo »mamini sinčki«. Razvajenih, nesamostojnih in zahtevnih ljudi, ki ne znajo poskrbeti za svojo prihodnost, gospodarstvo noče, je na zadnjem sejmu o poklicih Informativa 2017 prejšnji konec tedna obveščal Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad. To je le zadnji poskus izogibanja dejstvu, da so nujne velike spremembe, pravi dr. Veronika Tašner z oddelka za temeljni pedagoški študij na ljubljanski pedagoški fakulteti. Že to, da imajo tudi ljudje, ki so pridno opravljali šolske naloge, težave z iskanjem dobre službe, kaže, da šola ne opravlja glavne funkcije, ki ji jo je naložila država. Neuspešnost pri pripravi posameznikov na trg delovne sile je izhodišče knjige Prihodnost šole v družbi brez dela, ki jo je Veronika Tašner pred kratkim uredila skupaj s kolegom in nekdanjim ministrom za šolstvo dr. Slavkom Gabrom. V sklepnem delu, ki sta ga napisala skupaj s profesorico na filozofski fakulteti, dr. Ljubico Marjanović Umek, ponujajo tudi razmislek o mogočih smereh iskanja rešitev za velik izziv, pred katerim je izobraževalni sistem. Trdijo, da mora šola pač zmanjšati prizadevanja za ustvarjanje primernih mezdnih delavcev ter se osredotočiti na posredovanje znanja, ki nima neposredne uporabne vrednosti za gospodarstvo.
Kako razmišljate o načrtovanju prihodnosti svojih otrok?
Nimam izdelanega načrta, ob katerem bi delala kljukice. Obstaja splošen okvir, znotraj katerega sta in bosta deležna določenih pogojevanj, na primer glede odnosa do knjig in branja, obiskov lutkovnega gledališča, koncertov, druženja s sorodniki in prijatelji, nestrukturiranih dejavnosti, vzpona na bližnji hrib … V tem okviru je zelo pomembna tudi izobrazba. Ko bomo tako daleč, bosta seveda deležna visokih pričakovanj, da pošteno opravita tisto, kar je njuna pravica in dolžnost. Njuni interesi bodo upoštevani znotraj mogočega ter s predpostavko, da bosta pri izbranem vztrajala.