»Vseeno nam je bilo, kam bomo prišli«

Ko je bil star sedem let, so ZDA napadle Irak, da bi tja prinesle »demokracijo in svobodo«. A vojna se v resnici ni nikoli končala in se zadnja leta nadaljuje v obliki bojev med teroristično organizacijo Islamska država in številnimi drugimi paravojaškimi skupinami ter iraškimi varnostnimi organi. Ti boji so zajeli tudi njegovo rodno mesto Ramadi, ki je zdaj povečini zravnano z zemljo. Ahmed Shihab Hammood je star 20 let in je skupaj z družino begunec v Sloveniji.

Zanj, za njegovo tri leta mlajšo sestro, pet let mlajšega brata ter njihovo mamo je vse še zelo novo, nepoznano. V prijetno in dovolj veliko podstrešno stanovanje na ljubljanski periferiji so se iz Azilnega doma v Logatcu preselili šele pred dvema tednoma. Ahmed, ki nam je zaupal zgodbo svoje družine, ni nič drugačen kot njegovi slovenski vrstniki. Z navdušenjem pripoveduje o svojih pričakovanjih in načrtih za prihodnost. Tisti dan, ko smo ga obiskali na njegovem novem domu, je recimo nestrpno pričakoval delavce enega od internetnih ponudnikov, da bo po dolgem času dobil internet. Dolgo pa je tudi že tega, kar je z družino živel normalno življenje v normalnem, samo njihovem, četudi najemniškem stanovanju.

Pred skoraj tremi leti je z družino pobegnil pred boji v svojem mestu. »Zadnje leto, ki smo ga preživeli v Iraku, je bilo za nas zelo težko. Ko je vojska vstopila v naše mesto, smo se veliko selili naokoli.« Najprej so se preselili v glavno mesto, Bagdad, kjer pa niso ostali dolgo. »Iskala nas je vojska, bili smo sumljivi, kot vsi, ki pridejo z območja pod nadzorom Islamske države.« Zato so odšli na jug Iraka, v Basro, kjer pa so poleg bojev naleteli na novo težavo. »Velika težava v Iraku je tudi rasizem med šiiti in suniti. V Basri sem se se prijavil v šolo, da bi jo dokončal, a me niso sprejeli, ker so vedeli, da prihajam z drugega konca države.«

Več kot leto dni so iskali varno mesto, kjer bi se lahko naselili, »a v Iraku življenje nikjer ni več varno, saj je zelo veliko različnih milic oziroma različnih paravojaških skupin, ki so vsepovsod«. Zato so se odločili zapustiti Irak. »Ko smo dokončno sprejeli to odločitev, smo govorili z bližnjim sorodnikom, bratrancem mojega dedka, ki že osem let živi na Švedskem. Bili smo obupani, še nikoli nismo imeli opravka s tihotapci, bilo nas je strah in smo se obrnili nanj za nasvet. Predlagal nam je, naj mu pošljemo nekaj denarja, poslal nam bo ponarejene dokumente in bomo lahko z letalom leteli neposredno iz Bagdada v Stockholm ter tam zaprosili za azil. Zato smo na hitro po nizki ceni prodali neko zemljišče, ki smo ga še imeli v lasti. Zanj smo dobili 46 tisoč dolarjev, poslali smo mu jih, on pa se je nehal oglašati na naše klice.«

Še bolj obupani in s še manj sredstvi za preživetje so se vkrcali na letalo in odleteli v Carigrad. Po petih mesecih so se odločili nadaljevati pot na sever Evrope. »Kot vsi drugi smo imeli v mislih Nemčijo ali Švedsko, a v resnici nam je bilo povsem vseeno, kam bomo prišli, le da bo varno.« A pot naprej, v Evropo, je pogosto vse prej kot varna. Da so iz Turčije prišli v Grčijo, so morali najeti tihotapce, od katerih so dobili zgolj navodila, kdaj in kje morajo počakati, brez zagotovila, da bo »storitev«, ki so jo plačali, tudi opravljena. »Vkrcali smo se v napihljiv gumijast čoln, na katerem se nas je stiskalo 37. Pot je trajala od polnoči do pol štirih zjutraj. Po dveh urah so se začeli večji valovi in voda je vdirala v čoln, a nam je uspelo doseči cilj – grški otok Lezbos.« Od tam so se z ladjo odpeljali na celino, v Atene, od tam pa z avtobusom naprej proti severu. Njihovo potovanje se je končalo na meji z Makedonijo.

O Sloveniji se med begunci širi strah, da je revna in do beguncev neprijazna država, zato je zanje le izjemoma ciljna država.

»Nismo vedeli, da je meja zaprta. Tam smo ostali več kot pol leta, živeli smo v šotoru v begunskem taborišču, ki ga je upravljala grška vojska. V nekem trenutku je bilo tam tudi 4000 ljudi, a se je število sčasoma zmanjševalo. Nekateri so odhajali s pomočjo tihotapcev naprej proti severu, drugi, tudi mi, pa smo se prijavili v program relokacije.« V Slovenijo so tako prišli v sklopu solidarnostnega dogovora o premestitvah prosilcev za azil iz bolj obremenjenih držav v manj obremenjene, med katerimi je tudi Slovenija.

»Dajo ti možnost, da napišeš osem evropskih držav, kamor bi bil najraje premeščen. A med državami, ki smo jih navedli, ni bilo Slovenije. O Sloveniji nismo vedeli nič, slišali smo le govorice, da spada med države vzhodne Evrope, ki so revnejše.« A Ahmed dodaja, da govorice očitno ne držijo in da je bilo vse od trenutka, ko so iz Aten prileteli na brniško letališče,  za njih zelo dobro poskrbljeno. »Pričakovali smo, da nas bodo namestili v šotore, pa še zima je prihajala. Res nas je bilo strah, ko smo prišli, a strah je bil povsem odveč.«

Hammoodovi so bili nameščeni v izpostavo Azilnega doma v Logatcu. »Tam je bilo super,« razlaga Ahmed. Res, bilo je super? »Res. Spoznal sem veliko super ljudi, ki so delali z nami, in z nekaterimi smo čez čas postali prijatelji. Če smo kaj potrebovali, smo se obrnili na prijazne socialne delavce in prostovoljce, ki opravljajo res dobro delo. Problemov ni bilo, z izjemo občasnih prepirov ali pretepov, ki pa so povsem pričakovani, ko imate na kupu veliko ljudi, ki so v stresu.«

Tudi postopek pridobivanja begunskega statusa je potekal hitreje, kot so pričakovali, saj je bil končan prej kot v treh mesecih. Hammoodovi imajo to srečo, da so v Slovenijo prispeli v sklopu t. i. kvot, kar pomeni, da spadajo med prebežnike, katerih upravičenost do mednarodne zaščite je bila poprej vsaj enkrat v vsaj eni drugi evropski državi že »preverjena«. Posledično v ciljni državi oziroma državi, v katero so napoteni, hitreje, predvsem pa v večjem številu v azilnem postopku dobijo pozitivno odločbo – status begunca.

Kljub temu so bili v Logatcu prisiljeni ostati tudi po tem, ko so že dobili status begunca, ki jih v bistvenem izenačuje s slovenskimi državljani. Stanovanj oziroma lastnikov stanovanj, ki bi jih bili pripravljeni oddati beguncem, ni prav veliko. A vendar spadajo med tiste begunce, ki na stanovanje niso čakali zelo dolgo: »Stanovanje so nam priskrbeli v društvu Odnos. Ljudje, ki nam oddajajo stanovanje, so res v redu. Vedeli so, da oddajajo stanovanje beguncem, in jih to ni prestrašilo.«

»Zdaj se učimo slovenščine kar tu v stanovanju, k nam pride učiteljica slovenščine dvakrat ali trikrat na teden,« pojasnjuje Ahmed. Osnovno učenje slovenščine je del orientacijskega programa, ki ga izvaja Slovenska filantropija, in bo trajal tri mesece, »učijo nas vsega, kako iti v banko, kako vlagati različne prošnje in vloge in podobno«. Ko bo ta program končan, sledi še izčrpnejši tečaj od 300 do 400 ur slovenščine. Ahmed sicer po nekaj urah slovenščine slovensko še ne govori, »moj mlajši brat slovensko govori že precej bolje od mene, saj je v času, ko smo bivali v Logatcu, obiskoval osnovno šolo, jaz pa sem ves čas visel na telefonu«.

Jeseni, ko bo obdobje učenja slovenščine in osnovnega prilagajanja na novo okolje mimo, se želi Ahmed vpisati v gimnazijo in zaključiti zadnji letnik, kar mu v Iraku zaradi vojne ni uspelo. Šolanje si želi nadaljevati tudi po tem in vpisati študij novinarstva. Ob tem pa se bo, pravi, trudil dobiti delo kot prevajalec – delo, ki ga je v času bivanja v Logatcu dejansko že opravljal. V osnovni šoli v Logatcu, ki jo obiskujejo tudi otroci prosilcev za azil, je pomagal s prevajanjem in na predlog šolske koordinatorice za vključevanje priseljencev Bojane Breznikar sodeloval pri pripravi slovensko-angleško-arabskega slovarja za uporabo v osnovnih šolah. Priprava slovarja se zdaj končuje in bo kmalu pripravljen za tisk.

Ahmed je optimističen. Kar se zdi nekako pričakovano za nekoga, ki je uspešno pobegnil pred vojno, da bi si ustvaril novo, boljše življenje. »Ljudje v Sloveniji so mi všeč, večinoma se ti nasmehnejo. Za zdaj nisem imel nobenih problemov,« je pojasnil Ahmed. »Veliko se govori o kulturnih razlikah. Sam ne vidim nobene očitne razlike med našo in slovensko kulturo.« Na vprašanje, ali pogreša Irak in sanja o vrnitvi, če bi se vojna končala (čeprav mu tega ne bi bilo treba), pa ima tudi povsem jasen odgovor: »Seveda sem tam imel prijatelje, a zdaj že leta nismo več v stiku. Poskušam pozabiti Irak in vse, kar me spominja nanj. Ne želim se vrniti, tam nimam več ničesar, želim si ustvariti novo življenje v Sloveniji, vsi si tega želimo. Tu imam veliko novih prijateljev.«