Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

10. 2. 2017  |  Mladina 6  |  Dva leva

Ameriško krivosodje

(Trump je zadnja priložnost za združeno Evropo)

»Murgelsko krivosodje: za izmišljeno obljubo nagrade 2 leti, za 200 € dve leti – za 200 mio € pri Merkurju pa sedem let!« — Janez Janša v tvitu izraža slabo mnenje o slovenskem krivosodju

»Če se bo kaj zgodilo, naj ljudje krivijo sodnika iz Seattla.«
»Mnenje tega tako imenovanega sodnika, ki državi odvzema izvajanje kazenskega pregona, je smešno in bo zavrnjeno.« — Donald Trump v zgodnjih jutranjih tvitih izraža zelo slabo mnenje o ameriškem krivosodju

»Menim, da je Trump tako očitno neumen. Je zguba, pes, svinja, goljuf, notorični lažnivec in ščene, ki ne ve, o čem govori. Ne dela domačih nalog, vseeno mu je za vse ... Tako zelo me razbesni, da je ta država prišla do točke, da je ta idiot, ta butec prišel do tod, kjer je.« — Robert De Niro onkraj tvita izraža še slabše mnenje o ameriškem predsedniku

Kaj imata skupnega Travis Bickle (Robert De Niro), junak kultnega Scorsesejevega filma Taxi Driver, in Donald Trump? O. K., eden vozi taksi, drugi vozi Ameriko. In svet. A to je le okvirna zgodba. Resnična podobnost je v tegobah. V insomniji. Patološki nespečnosti. Ki človeka izčrpava, deprimira, spravlja v obup in norost, mu daje občutek osamljenosti, obrobnosti in ga sili v neracionalna dejanja. Travis se je, dokler ni našel službe nočnega taksista, reševal tako, da je hodil ponoči v kino gledat porniče. Nočne projekcije v non stop kinodvoranah so bile v preddigitalnem obdobju rešilna bilka za osamljene, depresivne, suicidalne. V kinu nisi nikoli sam. Sam s seboj. Tudi Donald Trump, podobno kot Travis, ne more spati. A ne hodi v kino, ampak tvita. Še v času predvolilne kampanje so ameriški mediji poročali, da kmalu po tretji uri zjutraj, ko večina ameriških ponočnjakov že spi, večina jutranjikov pa še spi, začenja pošiljati tvite. Bolj zgodnje, bolj iracionalne. In sedaj, brez Melanie, brez Barona, brez New Yorka, brez Trump Towerja, brez soli v glavi, se menda sprehaja po prostranih, a praznih sobanah novega doma v Beli hiši in tvita. Kot je tudi doslej. Toda zdaj, ko na drugi strani bojne črte niso več Hillary in demokrati, odpira nove fronte. Tiste najobčutljivejše. In z najmanj možnosti ugodnega izida: fronto z mediji in fronto s sodišči.

Hvali se, da vseskozi dela – kajpak v dobro države in ameriškega naroda. Vedno je na razpolago. Pač, ljudje, ki nimajo svojega miru, so na razpolago vselej in povsod. Travis tako lahko upravlja taksi »anytime, anywhere«. Trump državo tudi. A to dobro poznamo. Ne le iz zgodovine velikih, spornih osebnosti, ki (vsaj za potrebe javnosti) niso nikoli počivale. Ko so takoj po osamosvojitvi novinarji (Dnevnika) spraševali novopečene politike, kje bodo preživeli poletne počitnice, so eni z več, drugi z manj nelagodja in jecljanja razlagali, da poleg obveznega dela v domačih hribih, malo mogoče tudi ... na hrvaški obali. Le eden je kategorično rekel, da ne bo počival in ne bo dopustoval. Jasno, Janez Janša. Takrat sem komentiral, da je JJ čutnonazorni dokaz, da nesreča nikoli ne počiva. Namreč, tisti, ki politiko prodajajo kot poslanstvo onkraj profesije, in četudi zgolj hlinijo predanost čezmernemu delu, so nevarni. Tisti, ki se delu resnično ne morejo upreti, še bolj. Najbolj pa so nevarni tisti, ki se v (politično) delo zatekajo zaradi stiske, ker ne najdejo miru, ker ne morejo spati.

Donald Trump je tak, pravzaprav še bolj tak, kot smo napovedovali. Je primitiven prostak. Ni mu enakega med ameriškimi predsedniki. Ko je Ronald Reagan, splošno in politično popolnoma neizobražen in nerazgledan igralec hollywoodske B-produkcije, postal predsednik, se nam je zdelo, da nižje politična Amerika ne more pasti. Ko je predsedovanje prevzel pregovorno zmerno inteligentni Bush mlajši, se je Reagan zdel prav spodoben. A sedaj, ko je vajeti prevzel človek takega profila, da ga mora prezirati vsak, ki kaj da nase, se zdijo za nazaj vsi predhodniki skoraj O. K. In prvič se je zgodilo, da bolj ali manj eksplicitno izražajo zadržanost skoraj vsi svetovni voditelji. Morda se kakšen Orban ali Szydlova najdeta med eksplicitnimi podporniki. Pa kakšen slovenski janša. Torej tisti, ki so mu, ne le po primitivnih in avtoritarnih metodah vladanja, ampak tudi mentalno nadvse podobni. Velik del sveta je bil, ne glede na številne sporne politične manevre in strategije, Ameriki nekritično naklonjen, dobršen del pa vsaj zadržan, sedaj pa je ostala politična Amerika tako rekoč osamljena. Celo najzvestejši zavezniki kot Britanci in Irci zaradi tradicije odnosov ter Nemci zaradi zgodovinskih razlogov v teh dneh izražajo skepso, zadržanost ali celo kritiko.

In prav lahko si je predstavljati, kakšne frustracije doživljajo ameriški diplomati, ki sicer vedno in povsod slepo predstavljajo in zagovarjajo politiko in geostrategijo svoje dežele, tudi ko je najbolj umazana, pokvarjena. Verjetno je bilo lažje upravičevati vojno v Iraku, vojaško posredovanje v Afganistanu, koncentracijsko taborišče v Guantanamu itd. kot sedanje prostaštvo. Morda je to sicer licemerno, a političnokulturno še kako pomembno.

Prav ta padec Amerike v tolmun prostaštva je morda velika priložnost za svet in še zlasti za združeno Evropo. Nemara bo averzija do Trumpa in do politike, ki jo ne le obljublja, ampak tudi že izvaja, priložnost, da se emancipira, poveže, oblikuje avtonomno politiko in upre dominantni velesili, ki se prvič, bolj kot v času vojne v Vietnamu ali Iraku, zdi globoko razklana. To, se pravi razkol, pa je vendarle upanje tudi za globoko zafrustrirano Ameriko.

Kako je že pred ogledalom s pištolo v roki grozeče ponavljal vojni veteran in taksist Travis? »Are You talkin’ to me? You talkin’ to me ...«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.