Dva leva / Vlado Miheljak: Ameriško krivosodje

Kaj imata skupnega Travis Bickle (Robert De Niro), junak kultnega Scorsesejevega filma Taxi Driver, in Donald Trump? O. K., eden vozi taksi, drugi vozi Ameriko. In svet. A to je le okvirna zgodba. Resnična podobnost je v tegobah. V insomniji. Patološki nespečnosti. Ki človeka izčrpava, deprimira, spravlja v obup in norost, mu daje občutek osamljenosti, obrobnosti in ga sili v neracionalna dejanja. Travis se je, dokler ni našel službe nočnega taksista, reševal tako, da je hodil ponoči v kino gledat porniče. Nočne projekcije v non stop kinodvoranah so bile v preddigitalnem obdobju rešilna bilka za osamljene, depresivne, suicidalne. V kinu nisi nikoli sam. Sam s seboj. Tudi Donald Trump, podobno kot Travis, ne more spati. A ne hodi v kino, ampak tvita. Še v času predvolilne kampanje so ameriški mediji poročali, da kmalu po tretji uri zjutraj, ko večina ameriških ponočnjakov že spi, večina jutranjikov pa še spi, začenja pošiljati tvite. Bolj zgodnje, bolj iracionalne. In sedaj, brez Melanie, brez Barona, brez New Yorka, brez Trump Towerja, brez soli v glavi, se menda sprehaja po prostranih, a praznih sobanah novega doma v Beli hiši in tvita. Kot je tudi doslej. Toda zdaj, ko na drugi strani bojne črte niso več Hillary in demokrati, odpira nove fronte. Tiste najobčutljivejše. In z najmanj možnosti ugodnega izida: fronto z mediji in fronto s sodišči.