Intervju / Ivana Djilas

Ivana Djilas, režiserka in avtorica kolumn v tej reviji, ki so zbudile precej odzivov, je zadnji dve leti pisala roman Hiša. Roman, izšel bo prihodnji teden, je predelava in razširitev kolumne Zgodba o neuspehu izpred dveh let. V njej je čustveno opisala stisko svoje družine v trenutku, ko z možem nista več zmogla odplačevati posojila za hišo. Neuspešno sta jo skušala prodati. Marsikdo, kot je razvidno iz množičnega prebiranja in komentiranja njenega prispevka, se je poistovetil z usodo njene družine.

Toda »zakreditiranost« je za 40-letno režiserko, ki je v devetdesetih letih pribežala iz kaosa Miloševićeve Srbije v Slovenijo, le ena izmed družbenokritičnih tem, ki se jih v predstavah loteva premišljeno in z raznolikimi izraznimi sredstvi.

Knjiga Hiša je razširitev kolumne Zgodba o neuspehu, ki je pred dvema letoma izšla v Mladini in je zbudila veliko pozornosti in odzivov. V njej ste se lotili težav z odplačevanjem posojil in finančne stiske, ki postopoma krha odnose v družini. Neuspeh je težko priznati, to velja za tabu temo, za nekaj sramotnega. Zakaj (si) po vašem Slovenci tako težko priznajo, da jim gre slabo? Bi bilo bolj zdravo za družbo, če bi o težavah govorili odkrito in brez zadržkov?

Ne vem. Morda smo v obdobju, ko v javnem življenju sanjamo o anonimnih in brezmadežnih ljudeh brez preteklosti in vidimo le uspešneže, ki nimajo težav. Kot da bi živeli odmaknjeni od resničnega življenja. Morda pa bomo zaradi te krize odrasli in spoznali, da je nenehna rast nemogoča, da je življenje sestavljeno iz lepih in manj lepih dogodkov in da v njem ni pomembno samo, kako ravnaš, ko ti gre dobro, temveč tudi, kako obstaneš na nogah, ko si v stiski. Vse bolj spoznavam, da je življenje maraton s številnimi izzivi in izkušnjami, ki človeka bogatijo, vendar to premalo cenimo. Doumeti bi morali, da se človek z izkušnjami krepi, postaja zrelejša osebnost, da bi mu ob naslednjem življenjskem izzivu, kot pravijo, lahko bolje spodletelo. (smeh)