Očarljivi spoj elektronike in rocka

Trentemøller je že kakšno desetletje največji danski glasbeni zvezdnik. Čeprav je v tem času večkrat zamenjal slog in preklapljal med solistično in bendovsko estetiko, se je poslušalcem prikupil s specifično, minimalistično darkersko senzibilnostjo. Ta resda ni bila vedno v sozvočju z aktualnimi trendi, ampak kot je te dni povedal v telefonskem pogovoru, je zmeraj trdno verjel v svojo vizijo. Doma na Danskem so ga opazili šele, ko mu je uspelo v tujini, s svojim izrazom je prepričal številne bende, da so ga prosili za remikse skladb. Med njimi je bila tudi britanska sintpop zvezdniška zasedba Depeche Mode, katere »predskupina« je bil pred štirimi leti na veliki evropski turneji. Kmalu je sam prav tako začel polniti največje dvorane. V Evropi, ZDA in drugod po svetu. Te dni je začel turnejo, na kateri bo s koncertno zasedbo predstavljal novo ploščo Fixion in do konca marca obredel dobršen del Evrope in ZDA. V ponedeljek, 13. februarja, se bo v ljubljanskem Kinu Šiška premierno predstavil slovenskim fenom.

Njegova glasbena kariera je bila že ves čas razpeta med (plesno) elektronsko glasbo in bolj rockovskim, bendovskim izrazom. Na začetku devetdesetih let je kot klaviaturist nastopal skupaj z didžeji, pot nadaljeval z ustvarjanjem v različnih bendih. »Ustvarjanja smo se lotevali zelo resno, pisali smo svoje skladbe in vadili vsak dan. Ampak preveč smo se oprli na takrat popularni zvok britanskega indie rocka in z glasbo nismo izstopali,« pravi precej samokritično. Ker se je naveličal sklepanja kompromisov, je proti koncu devetdesetih let začel ustvarjati samostojno, zato je bil obrat v elektronsko glasbo samoumeven.

»Moja elektronska kariera se je v resnici zgodila naključno. Očitno sem ohranil bendovski zvok in tako so začele deževati prošnje za remikse,« se spomni. Poleg skladb skupine Depeche Mode je remiksal skladbe zasedb Pet Shop Boys, M83, Franz Ferdinand, Modeselektor, The Raveonettes, The Knife, Röyksopp pa skladbe ameriškega glasbenika Mobyja ... V elektronski skupnosti sta leta 2004 ogromno pozornost zbudila remiksa skladbe Windowlicker, hita Aphex Twina. Ker pa ju je objavil pod psevdonimom Run Jeremy, nihče ni vedel, kdo je avtor. Jasno je bilo le, da sta oba stavila na preprosto in hkrati izjemno učinkovito formulo, ki je pozneje postala nekakšen zaščitni znak vseh njegovih remiksov. Namesto da bi v izvirne skladbe mešal svoj slog, je v njih preprosto poiskal in poudaril prave podrobnosti, te pa namestil v hitro všečen, plesno zapeljiv obrazec, s katerim je osvojil srca širokega občinstva. No, kljub uspehom je remikse pozneje vseeno opustil, saj so mu jemali dragoceni čas za ustvarjanje lastne glasbe, ki jo je do zdaj predstavil na štirih albumih.

Na teh je prednost spet dal bolj bendovski estetiki, ki mu je ostala blizu še iz najstniških dni. Morda je presenetljivo, da mu je bila v osemdesetih letih glasba kitarskih bendov pravzaprav bližje kot tista sintpop skupin. Depeche Mode in podobni sintpoperji so se mu prikupili šele kasneje, pred tem je raje poslušal The Cure, The Smiths, Sonic Youth ali pa Velvet Underground; ta ga je navdušil s skladbo Venus in Furs. Prav glasba teh zasedb je močno zaznamovala vse štiri njegove albume. Ker se jih je lotil z izkušnjo elektronskega producenta, je glasba sicer posodobljena, zanimivo pa je, da so se je potem nalezli še drugi ustvarjalci, ki pa niso bili deležni take pozornosti kot on. Sam to skromno pripiše temu, da je njegova glasba morda nekoliko bolj melodična in gre hitro v ušesa. Še verjetneje pa zna le pisati dobre skladbe. »Pri tem mi najbrž pomaga izkušnja z remiksanjem. Z razstavljanjem in sestavljanjem skladb uspešnih bendov sem dobil izvrsten vpogled v to, kako se lotevajo skladanja in oblikovanja glasbe, in to mi je prišlo zelo prav pri lastnem ustvarjanju,« ugotavlja.

Poleg klaviatur obvlada tudi kitaro in bobne, zato v studiu vse skladbe posname sam. Izjema so vokali. Na plošči Lost iz leta 2013 je te med drugim zaupal dvojcu iz indie rock zasedbe Low, Kazu Makino iz zasedbe Blonde Redhead in pa dvojcu iz zasedbe Ghost Society. Na novi plošči Fixion je vokalno izvedbo sprva namenil le Marie Fisker, ki je stalna članica njegove koncertne zasedbe. Ker pa ga je vmes za producenta angažirala londonska postpunkovska zasedba Savages, je tri skladbe zaupal tudi njeni pevki Jehhny Beth, zadnjo skladbo pa svoji partnerki Lisbet Fritze.

Za takšnega ustvarjalca so večmesečne turneje, kjer vsak večer izvaja enak nabor skladb, verjetno precej restriktivno okolje, a sam pravi, da je igranje v živo zanj eden večjih užitkov. »Ustvarjanje v studiu je zelo samotno početje, zato vsakič komaj čakam, da nove skladbe predstavim na koncertih s koncertno zasedbo. Ker radi improviziramo, skladbe na skoraj vsakem koncertu dobijo nekoliko drugačno podobo in tako se jih je preprosto nemogoče naveličati. Užitek je gledati, kako se spreminjajo iz koncerta v koncert.« Kakšno podobo bodo dobile v Ljubljani, izvemo večer pred valentinovim.