Svet bo gorel

Milo Yiannopoulos samega sebe imenuje najnevarnejša ameriška lezbijka in najnevarnejša ameriška lezbijka je za protestni nastop izbrala protestni šik: črno Guccijevo usnjeno čepico, Versacejeva sončna očala, biserno zapestnico, črne Robinove kavbojke, zlat nahrbtnik in rdeče Guccijeve čevlje. »Če bi levi aktivisti imeli toliko denarja in okusa kot jaz, bi se oblačili takole,« je pripomnil.

Yiannopoulos, star 33 let, dela za desnopopulistični ameriški novičarski portal Breitbart News in je sodeloval pri organizaciji Trumpovega predvolilnega boja. Je gej, Anglež in dokaj prijetnega videza. Povabili so ga v Davis, majhno univerzitetno mesto v Severni Kaliforniji, in tam je pozival k demonstracijam. Pričakalo ga je nekaj sto študentov, privrženci in nasprotniki.

Hotel je demonstrirati, ker so večer pred tem odpovedali njegov nastop v največji dvorani na univerzi; nastop je pripravil študentski klub republikanske stranke. Odpovedali so ga zaradi protestov, med katerimi so protestniki zaprli vse vhode, prevračali mize, nekateri so bili zakrinkani in so metali izločke.

Nastopil je na odru pred glavno zgradbo univerze in dejal: »Sprehodimo se po pravici do svobode govora.«

»Fašist, nočemo te gledati tu!« je zavpila neka študentka z ročno izdelanim transparentom v roki. »Pomiri se, pikica,« ji je odvrnil Yiannopoulos. Pikica zveni ljubkovalno, če besedo namenimo otroku, ta študentka pa je bila po postavi vse prej kot drobna pikica. Takšnemu zaničevanju v govorici politične korektnosti pravijo telesno sramotenje. Številne ameriške univerze so v preteklih letih uredile »varne prostore«, v katerih nikomur več ni treba trpeti takšnega poniževanja.

Kaj natančno je bil razlog, da ji je Yiannopoulos rekel pikica in kaj je pravzaprav razlog, da pripravlja takšne nastope: hoče se norčevati iz politične korektnosti in vsega, kar po njegovem mnenju sodi k njej. To so med drugim študije spola, črnski aktivizem, kultura najrazličnejših opozoril pred literarnimi deli in članki ter varni prostori, pa tudi s tem povezana jezikovna pravila, pretirana politična korektnost, liberalne ZDA nasploh in njihova pravila.

Poteka kulturni boj, ki je zrcalo spora, ki ga je Donald Trump doslej podpihoval prek Twitterja in ga bo poslej lahko spodbujal iz Bele hiše.

Vse to je hkrati razlog, da so se na nastopu zbrali oboji, privrženci in nasprotniki. »Sovražni govor ni isto kot svoboda govora,« je pisalo na enem od plakatov. Zanimivo je, da mu je na sprehod za svobodo izražanja mnenja uspelo odpeljati vse: nasprotniki in privrženci Mila Yiannopoulosa so se kako uro sprehajali po študentskem naselju, se žalili med seboj in snemali sebke. Aktivisti, nasprotniki sovražnega govora, so – ne da bi hoteli in verjetno tudi ne da bi opazili – postali del velike Milove predstave.

Milo Yiannopoulos simbolizira nove ameriške desničarje. Liberalni Ameriki je ukradel primat nad dvema zanjo zelo pomembnima temama, nad bojem za svobodo govora, kar je bil eden od osrednjih vzgibov za množične proteste v šestdesetih letih, in nad politiko identitete. Yiannopoulos za svetlopoltega moškega, ki se čuti ogroženega zaradi politične korektnosti in globalizacije, zahteva enake pravice in spoštovanje, kot jih levica že leta zahteva za spolne in etnične manjšine. Enako strastno ga sovražijo in obožujejo, nekaj podobnega pa doživlja tudi novi predsednik. Yiannopoulos je prvi pop zvezdnik Trumpovega obdobja. Internetni trol in junak.

Lani je več tednov žalil igralko Leslie Jones, eno glavnih igralk v novi različici filma Izganjalci duhov, v katerem duhove preganjajo ženske, dokler ga platforma Twitter poleti končno ni dosmrtno blokirala in mu onemogočila pisanje. Na nastopih na turneji Dangerous Faggot (Nevarni peder), ki ga vodi od univerze do univerze, govori o islamu, feminizmu, spletni cenzuri in svetovnih elitah.

Večer z Milom Yiannopoulosom je mešanica predavanja in komedijantstva. Govori o ženskah, ki naj ne bi bile sposobne voziti in bi se končno morale nehati predstavljati kot žrtve, o tem, da so transseksualci duševni bolniki, borci za državljanske pravice v gibanju Black Lives Matter pa so sovražna skupina. Lezbijk naj po njegovem mnenju sploh ne bi bilo, razen v pornografskih filmih. Kjerkoli nastopa, povsod naleti na proteste.

Na Univerzi v New Jerseyju so se kričeče ženske pobarvale rdeče (preden so jih utišali s skandiranjem Trump! Trump!), v Chicagu sta na oder prišla aktivista gibanja Black Lives Matter, zagrozila Yiannopoulosu in mu odvzela mikrofon. V Los Angelesu so njegov nastop prekinili zaradi grožnje z bombo.

Protesti so pravzaprav tudi namen njegovih nastopov – zaradi njih večer postane dogodek. Odziv na nastope je del predstave in dokazuje, kot pravi sam, da je vse, kar pove, očitno res. Zato ga menda establišment tudi skuša utišati.

Ko so pri eni izmed največjih ameriških založb Simon & Schuster pred nekaj tedni napovedali, da bodo izdali Yiannopoulosovo knjigo Dangerous (Nevaren) in mu plačali četrt milijona dolarjev predujma, so številni avtorji, ki dela izdajajo pri tej založbi, protestirali. V znani strokovni reviji Chicago Review of Books so sklenili, da leto dni ne bodo recenzirali nobene izdaje te založbe – na Amazonovi lestvici pa se je Dangerous nemudoma prebil na vrh med najzanimivejšimi deli.

Yiannopoulos je nekaj ur po nastopu v študentskem naselju v Davisu sprejemal obiskovalce v hotelu. Na nosu je imel sončna očala, čeprav je bil že večer, in oblečen je bil v krznen brezrokavnik, kar je v skromnem prenočišču, v katerem je bivala njegova ekipa, zbudilo precejšnjo pozornost. Gostje so ga prosili, ali se smejo fotografirati z njim.

Pravzaprav bi se moral posvetiti zadnjim stranem knjige. V njej opisuje svoje življenje, mladost v devetdesetih letih in boj proti aktivistom, ki jih imenuje bojevnike za socialno pravičnost in jim očita, da so uničili univerze, medije in pop kulturo.

Živi po hotelih. Stanovanje v Angliji je prodal, stvari pa shranil v skladišču. Potuje z osebnim trenerjem, ki skrbi za njegovo vadbo in prehrano, s stilistom, varnostniki in asistenti, snemalci in montažerji, ki se vsi trudijo, da veliki Milovi predstavi ne bi zmanjkalo ponovitev.

Odpoved nastopa večer prej je povzročila kar nekaj nemira, o tem so pisali v nekaj člankih, Milovi privrženci so na YouTubu pripovedovali, kaj so doživeli, tudi na Twitterju je bilo več objav o tem. Yiannopoulosov nenavadni demonstracijski sprehod je bil prav tako tema, deležna pozornosti. Njegovi ljudje so snemali, imel je intervjuje za časopise, radie, televizije in spletne portale, s privrženci in protidemonstranti je posnel na desetine sebkov. Te podobe, filmi in poročila se drug za drugim pojavljajo na spletu in Yiannopoulosovi ljudje jih pregledajo, predelajo in objavijo povezave do njih. Iz odpovedanega nastopa je nastala bitka za svobodo izražanja mnenja in iz sprehoda po študentskem naselju zmagoviti pohod. Yiannopoulos ima na YouTubu svoj kanal, pri Breitbart News pa platformo. Njegovi ljudje nenehno pišejo in objavljajo sveže novice.

»Sem edini frajerski konservativec na planetu,« pravi zase. »Obstaja veliko povpraševanje po nekom, ki je mlad, čeden in konservativen, hkrati pa ni dolgočasen. In takšen sem jaz, drugega podobnega ni. Ni takšnega trenda in nikogar, ki bi počel kaj podobnega. Samo jaz obstajam.«

Uvrščajo ga med privržence radikalnih starodesničarskih gibanj. »Traparija,« je pripomnil. »Sem homoseksualec, ki so mu všeč postavni temnopolti moški. Le kako bi lahko bil junak gibanja, ki je včasih tudi antisemitsko in rasistično?«

A pomembnim predstavnikom desnice je všeč.

»Pa kaj? Mogoče zato, ker sem res zabaven?«

Kaj mu je tako všeč pri Donaldu Trumpu?

»Zdi se mi kulturno zanimiv. Predstava, da je mogoče desetletja stare običaje v politiki in predvolilnem boju kar tako zanemariti in jih poteptati, se mi zdi veličastna. Sem njegov privrženec in ženejo me podobni vzgibi kot številne njegove mlajše somišljenike.«

Kateri naj bi bili ti vzgibi?

»Sesuti vse to sranje!«

Kaj točno?

»Vse institucije, ki usmerjajo naše življenje in so izgubile legitimnost. Nato, Evropska unija in Mednarodni olimpijski komite, univerze in mediji. Vse časopise in televizije bi bilo treba ukiniti. To so globalisti, kot jih imenuje Trump, in zaslužijo si, da propadejo.« Yiannopoulos v mešanici plehkosti, častihlepja in narcisizma zveni, kot bi ušel iz romana Breta Eastona Ellisa, avtorja Ameriškega psiha in kronista mračne skrite plati osemdesetih let, tudi homoseksualca – ki ima danes oddajo, s katero se prav tako bori proti politični korektnosti.

Yiannopoulos si je iz pop kulture izposodil tudi lik upornika. Njegov zgled so rockovski glasbeniki, ki se norčujejo iz filistrov, punkerji, ki pljuvajo občinstvo, hiphoperji, ki so iz medsebojnega zmerjanja naredili umetnost.

Hkrati pa teorije zarote, nihilizem in fantazije o koncu sveta tega homoseksualnega gizdalina ustrezajo prav tistemu, v kar verjamejo in za kar se zavzemajo desni populisti povsod po zahodnem svetu, od ameriške Čajanke do nemške Pegide.

Normalna pop zvezda igra, pri Yiannopoulosu pa ne gre za igro. Normalna pop zvezda ima za seboj glasbeno založbo, ki bi rada prodala čim več izdelkov. Yiannopoulosa podpira portal Breitbart News, katerega namen je sesutje sistema – nekdanji vodilni Stephen Bannon je pravkar postal eden najpomembnejših svetovalcev ameriškega predsednika.

Pri Yiannopoulosu je zanimivo in hkrati moteče ravno njegovo ofenzivno poudarjanje spolne usmerjenosti. To, da desni pop zvezdnik lahko živi odkrito homoseksualno, je navsezadnje dosežek tistih družbenih pojavov, iz katerih se Yiannopoulos vedno znova norčuje – to je protislovje, iz katerega črpa na nastopih.

Prihaja iz Anglije, njegova mama je Nemka, oče Grk, odraščal pa je v grofiji Kent. V Cambridgeu je študiral angleško književnost, vendar študija ni končal. Nekaj časa je za britanski Daily Telegraph pisal o tehnologiji. Nato je začel pisati blog, ki ga je pozneje prodal vlagateljem.

To je značilen življenjepis nekoga iz generacije s preloma tisočletja. Yiannopoulos je častihlepen mladenič, ki bi se rad prebil tja, kjer vladata denar in pozornost. Bannon ga je leta 2015 povabil v uredništvo Breitbarta. Takrat je bil to še precej obskuren portal za teorije zarote in izražanje sovraštva do države. Zdaj je Bannon na oblasti, Yiannopoulos pa najbolj znan obraz tega novičarskega portala.

Na začetku februarja bo spet imel nastop, ki bo deležen pozornosti, in sicer na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju, najbolj znani visokošolski ustanovi na zahodni ameriški obali in rojstnem kraju gibanja za svobodo govora, braniku akademske levice. Judith Butler, glavna teoretičarka študij spolov in borka za pravice manjšin, je v odprtem pismu skupaj z nekaj več kot desetimi drugimi predavatelji in predavateljicami zahtevala, naj prireditev odpovedo.

Poteka kulturni boj, ki je zrcalo spora, ki ga je Donald Trump doslej podpihoval prek Twitterja in ga bo poslej lahko spodbujal iz Bele hiše. In ta kulturni boj se je šele začel.  

© 2017 Der Spiegel