Kultura / Z neba pod zemljo

»Kam peljem svoje slikarstvo? Ne vem! Mislim, da sem ga pripeljal že marsikam,« mi je pred desetimi leti slikar Aleksij Kobal odgovoril na vprašanje, kje vidi svoje mesto v Babilonu sodobne umetnosti, in nadaljeval: »Pa vidim, da sem spet na začetku, pred tankimi sloji renesančnega slikarstva.« Tako je razmišljal v času, ko je začel nova cikla slik Prepovedano mesto in Območje zajetja, zanju je leta 2016 prejel nagrado Prešernovega sklada in v obrazložitvi so zapisali, da »ne glede na izbrano tehniko njegova dela vedno na sebi lasten način demonstrirajo, analizirajo in komentirajo stvarnost konkretnega trenutka ter hkrati nakazujejo avtorjeve vizije prihodnosti«. Zapisali so še, da njegova urbana pokrajina pogosto asociira na upodobitve v maniri dobre stare renesančne perspektive – »kot skrivnostna, metafizično občutena kulisa, ujeta v konkretnem svetlobnem stanju, ki je hipno in hkrati večno«.