Privatizacija duševnega zdravja

Kot klinična psihologinja s 35 leti delovnih izkušenj v zdravstvu sem se razveselila objave članka Privatizacija duševnega zdravja, saj se o naši stroki v medijih govori izjemno redko. Deloma je za to gotovo kriva skromnost kolegic in kolegov, deloma pa naša preobremenjenost: članek lepo razkriva obseg pomanjkanja našega kadra. Klinična psihologija je v svetu priznana samostojna stroka. V Sloveniji izobraževanje v obliki specializacije iz klinične psihologije poteka že desetletja. Kot stroka, bogata z znanjem s področja duševnega zdravja, ki je spodbudila ustanavljanje svetovalnic za otroke in mladino, soustanavljala centre za duševno zdravje, skrbela tako za zdravo populacijo v smislu preventive, tako tudi za ljudi z duševnimi motnjami preko diagnostičnih postopkov in kurativno z rehabilitacijo, kliničnopsihološkim svetovanjem, rehabilitacijo na področju nevropsihologije, se ukvarja z raziskovanjem in seveda tudi s psihoterapijo. Psihoterapija je pomemben del zdravljenja oseb z različnimi oblikami duševnih motenj in specialisti klinične psihologije so kot zdravstveni delavci obvezani in večinoma tudi educirani za tovrstno dejavnost – obnovljena specializacija zahteva zaključeno izobraževanje do supervizijskega nivoja iz ene od psihoterapevtskih modalitet, ki so se do sedaj v zdravstvu pokazale kot najbolj učinkovite in jih večina svetovnih zavarovalnic kot učinkovite tudi financira (vedenjsko kognitivne, dinamske, analitične in sistemske družinske terapije). Ne nazadnje je bil Leopold Bregant, ki je iz Nemčije v naše zdravstvo prinesel psihoterapijo, po poklicu klinični psiholog (po tem, ko je končal pravo in psihologijo). Bil je prvi učitelj psihoterapije kliničnim psihologom in psihiatrom, ki so delovali znotraj zdravstva in se združevali v Sekciji za psihoterapijo pri Zdravniškem društvu Slovenije. Ta sekcija je bila zibelka in inkubator nastajanja psihoterapevtov in novih psihoterapevtskih smeri. Spodbujala je tudi vključevanje v izobraževanje iz psihoterapije drugih poklicev (pedagogi, socialni delavci …), ki so znotraj zdravstva bili v kontaktu s pacienti.