Film / Petdeset odtenkov teme

proti

Novi odtenki podrejenosti.

Kaj je novega v sloviti softcore franšizi? Nič. Vse skupaj je le za tiste, ki so tega vajeni. Ali bolje rečeno: Petdeset odtenkov teme je le za tiste, ki so se strinjali s Petdesetimi odtenki sive. In kot veste, je bil film Petdeset odtenkov sive tako karikatura moške nostalgije po izgubljeni patriarhalni moči, ki lahko živi le še v spolnih igricah, le še v simulacijah spolnega podrejanja, kot karikatura postfeminističnega odgovora na stari feminizem, ki je ženskam govoril, kaj smejo in česa ne, kakšen seks je sprejemljiv in kakšen ne: hej, vojne spolov je konec, zdaj smo osvobojene, zato lahko končno uživamo tudi v igrah spolnega podrejanja in kaznovanja, v igrah spolnega suženjstva, v igrah posiljevanja, ki so še malo prej veljale za izraz moškega šovinizma, seksizma in mizoginije!

Pazite: Anastasia (Dakota Johnson) je na koncu Petdesetih odtenkov sive zavrgla Christiana (Jamie Dornan), mentalno zjebanega tehno-magnata z »rdečo mučilno sobano«, ki si jo je skušal na vsak način – magari s pogodbo – podrediti, zdaj, v nadaljevanju, pa jo le pogleda in že je spet njegova, pripravljena na nove odtenke podrejenosti, seksizma, šovinizma, šeškanja in vanilje, toda brez pogodbe, ki ni več potrebna, češ ženske se itak privadijo, še toliko bolj, ker je treba moške »razumeti«, navsezadnje, Christianu sta seksualno politiko določili pedofilska hetera (Kim Basinger!), ki ga je spolno zlorabila, in zadeta mati, ki se je prostituirala. To, da ji Christian kupuje laptope in kariero ter da jo stalno avtokratsko nadzoruje, jo tako »vzburja«, da na svojo frazo »To ni odnos, temveč lastništvo«, pozabi v trenutku, ko jo izreče, a glede na to, da bi Christian raje fukal s svojo jahto kot pa z njo, je pred njima še dolga pot samouresničevanja.