Veliki polom, imenovan poliester

Nemci si v povprečju kupijo 60 kosov oblačil na leto oziroma več kot oblačilo na teden. Če ne morete verjeti, si lahko ogledate posnetke zadovoljnih kupcev na YouTubu: žametna obleka za devet evrov, jakna s kamuflažnim vzorcem za deset evrov, pletena majica za tri evre, pižama za sedem evrov.

Videoformat, v katerem predvsem najstniki predstavljajo najnovejši nakupovalni izplen, se imenuje haul, po slovensko ulov. Posnetki so pogosto narejeni v otroških sobah in ponosni lastniki oblačila sproti vlečejo kar iz vrečk. Nekateri nakupovalci se predstavljajo z umetniškim imenom in imajo prave serije takšnih posnetkov. Eno od deklet si je izbralo vzdevek Golightly, po Holly Golightly, glavni junakinji romana Zajtrk pri Tiffanyju pisatelja Trumana Capota. Lahkoživo dekle iz petdesetih let si verjetno ne bi moglo niti predstavljati, da se bo potrošništvo nekoč tako razmahnilo.

Vedno več, vedno pogosteje in vedno ceneje. Tako se danes glasi moto modne industrije. Nekoč so obstajali zimska in poletna kolekcija ter prehodni plašči. Danes od 12 do 14 kolekcij na leto ni nobena redkost. V podružnicah trgovskih verig Primark, H & M in C & A na police vsak dan zložijo nova oblačila. V Zari kos od zasnove na oblikovalčevi risarski deski do stojala v trgovini pride v štirinajstih dneh. To hitro menjavanje kolekcij so strokovno poimenovali hitra moda.

Takšen sistem deluje tudi zato, ker je blago, iz katerega so večinoma sešiti obvezni kosi garderobe, iz poliestra. Plastične vrečke danes veljajo za velik okoljski greh, kar 60 odstotkov oblačil pa je izdelanih iz poliestrskih vlaken.

Vendar tega tako rekoč nihče ne opazi. Da pulover iz plastike pod prsti ne bi šelestel enako kot embalaža zanj, material praviloma mešajo z naravnimi vlakni, kot je bombaž. Laik potem majice z 80-odstotnim deležem poliestra ne bo znal ločiti od klasične bombažne majice. Kupec zmoto večinoma opazi šele, ko lepa majica že po prvem nošenju sumljivo zaudarja ali ko pred prvim pranjem podrobno preuči etiketo.

Poliester v povprečju razpade šele po približno 500 letih.

»Uporaba poliestra je sploh omogočila vzpon trgovskih verig s hitro modo,« je pojasnila Alexandra Perschau, strokovnjakinja za blago, ki dela za Greenpeace. Proizvodnja umetnih vlaken je preprosta, material je mogoče hitro obdelati, predvsem pa je poceni. Umetna vlakna na osnovi nafte so na voljo vedno in v ogromnih količinah. Ni vpliva vremena na pridelek, proizvodnja ni odvisna od politične negotovosti v državah proizvajalkah. Zaradi vse hitrejših ciklov modne industrije je poraba poliestra v preteklih desetih letih dobesedno eksplodirala. Na leto proizvedejo več kot 60 milijonov ton umetnih vlaken, večinoma na Kitajskem. Absolutni zmagovalec med njimi je poliester z več kot 80-odstotnim deležem.

Razcvet rabe poliestra je dejansko pripomogel, da se je prodaja oblačil med letoma 2002 in 2015 povečala za skoraj dvakrat. Po Greenpeaceovih podatkih so leta 2014 po svetu sešili več kot sto milijard kosov oblačil. Danes med izdelke, ki jih kupimo nenačrtno in mimogrede, ne sodijo več le čajne svečke v Ikei, temveč tudi pajacki za dojenčka in šali, ki v drogeriji ali diskontni trgovini romajo v voziček skupaj z drugimi izdelki. Že dolgo je na našem planetu v obtoku več oblačil, kot bi jih prebivalstvo lahko sploh kdaj ponosilo.

Visoke cene bombaža v preteklosti so še dodatno spodbudile razmah rabe poliestra, je pojasnil Andreas Engelhardt, ki v poročilu The Fiber Year vsako leto opiše svetovno proizvodnjo vseh umetnih in naravnih vlaken. »Kemično vlakno, kot je poliester, je zelo trpežno in trajno,« je dodal strokovnjak za vlakna, »vendar ta prednost zaradi kratkega veka modnih smernic niti ne pride do izraza.«

V nobeni od omenjenih verig tekstilnih trgovin nočejo izdati konkretnih podatkov o porabi poliestra. Nobena od verig ne more ali noče povedati, kako velik je povprečni delež umetnih vlaken v njenih oblačilih. Vendar že hiter preizkus pove veliko: če v spletni trgovini H & M v iskalnik vnesete ključno besedo poliester, takoj dobite več kot 7000 zadetkov.

Podjetja raje govorijo o paradnih projektih, povezanih z biološko pridelanim bombažem, namesto o pospeševalcu hitre mode poliestru. Kljub temu trajnostno proizvedena naravna vlakna smelo mešajo s poliestrom, saj tako prihranijo pri proizvodnih in prevoznih stroških, ker je umetni material pač lahek. Poliester je tudi preprost za vzdrževanje, se tako rekoč ne mečka in ohranja obliko. V poročilih tekstilnih verig o trajnostnem vidiku sicer poudarjajo kakovost in trpežnost oblačil, ne boste pa v njih našli niti enega stavka o poslovnem modelu hitre mode, ki temelji na načelu, da je to, kar je danes v trendu, jutri že za v smeti.

V resnici je trpežnost poliestrskih vlaken za hitro menjajočo se ponudbo prej ovira kot prednost. Mešanica umetnih vlaken okolje obremenjuje z več vidikov.

»Z vsakim pranjem se iz plastičnih vlaken spirajo tako imenovani mikrodelci,« je razložila Meike Gebhard, doktorica okoljske ekonomije in vodja trajnostne platforme Utopia. »Ti delci nato pridejo v podtalnico in prek morja v našo prehransko verigo.« Delcev, ki so veliki le nekaj mikrometrov, niti sodobne čistilne naprave večinoma ne morejo prečistiti, poleg tega niso biološko razgradljivi. Postrgane delce umetnih vlaken so že potrdili pri morskih polžih in užitnih ribah v Severnem in Baltskem morju. »Kupci redko pomislijo na takšne dolgoročne posledice za okolje in zdravje,« je dodala Gebhardova. Kljub temu nas ne prepričuje, naj se odpovemo umetnim vlaknom, temveč predvsem poziva k premišljenemu nakupovanju. »Cenovno spiralo navzdol, ki jo prav zdaj spremljamo v modi, smo pred tem opazovali že pri živilih,« je poudarila.

Pri poceni mletem mesu v diskontnih trgovinah kupci ne razmišljajo o blaginji živali. Tudi vneti kupci oblačil, ki objavljajo na YouTubu, verjetno ne pomislijo, da je kavbojke na posnetku najbrž sešil najstnik iz Bangladeša ali Pakistana, ki ves teden najverjetneje ne zasluži toliko, kot so hlače stale v evropski trgovini.

Gebhardova porabnikom zato svetuje, naj pred nakupom razmišljajo. Nikomur se ni treba vsemu odpovedati. A namesto količine naj bo na prvem mestu kakovost. »Najboljšo ekobilanco imajo še vedno hlače, ki jih nosimo dolgo.«

Pravzaprav bi se to načelo moralo hitro prijeti. Navsezadnje v raziskavah javnega mnenja skoraj vsi Nemci priznajo, da imajo v omari oblačila, ki jih nikoli ali tako rekoč nikoli ne nosijo. V zadnjih 15 letih se je povprečno obdobje nošenja posameznega kosa skrajšalo kar za polovico. Ker je v modi razpolovni čas oblačil vedno krajši, nezadržno raste tudi količina odpadnega tekstila. To okoljske aktiviste spravlja v obup: modna oblačila so zaradi poceni sintetičnih materialov izdelek za enkratno uporabo, le da se umetnih vlaken, kot je poliester, ni mogoče več znebiti.

Tudi zbiranje starih oblačil ni rešitev, saj življenjsko dobo oblačil podaljša le kratkoročno. Nemci so sicer svetovni prvaki v tem: v zabojnikih za oblačila na leto zberejo približno milijon ton oblačil in v tej panogi se obrne dobrih 350 milijonov evrov.

Dobro polovico zbranih oblačil preberejo za trgovine iz druge roke – treba je dodati, da je tudi ta trg deloma že zasičen. Afriške države, na primer Zimbabve, so celo prepovedale uvoz starih oblačil. Okoli 30 do 40 odstotkov oblačil gre takoj v razrez in so primerna kvečjemu za čistilne krpe ali izolacijski material.

Zato tudi ni smiselno, da vedno več trgovskih verig v svojih podružnicah sprejema rabljena oblačila. Po mnenju Thomasa Ahlmanna iz krovnega združenja zbiralcev starih oblačil v splošno korist Fairverwertung je to celo skrajno protislovno. »Saj jim v resnici ne gre za to, da bi dolgoročno omejili količino tekstilnih odpadkov. Zakaj bi sicer strankam za oddana oblačila ponujali popust za nove kose?«

Alexandri Perschau iz Greenpeacea se ta navada zdi svetohlinska. Omenja »veliki mit o recikliranju«, torej zmotno prepričanje, da iz starih majic nastanejo nove hlače. »Dejansko pridobivanje novega materiala iz starih oblačil poteka le v homeopatskih odmerkih.« Modna industrija je še svetlobna leta oddaljena od tega, da bi bila proizvodnja oblačil sklenjen krog reciklaže, pravijo strokovnjaki.

Komaj odstotek celotne proizvodnje podjetja H & M odpade na reciklirana vlakna – delež poliestra pa sploh ni natančneje opisan.

Kajti tudi pri vnovični rabi zavrženega tekstila je velika ovira prav delež umetnih vlaken. Recikliranje oblačil v nov tekstilni material ni mogoče že zaradi tako vsakdanje težave, kot je ugotavljanje sestavin, saj uporabniki našitke na oblačilih večinoma odstrižejo. Poleg tega so tehnični postopki, s katerimi bi različne mešanice umetnih materialov spet razdelili na posamezne sestavine in jih uporabili kot predivo, še v povojih. Da tega, kdaj bodo za oblačilno industrijo zanimivi tudi z vidika gospodarnosti, niti ne omenjamo.

Podjetja, kot so Nike, Levi’s in H & M, sicer predstavljajo copate, kavbojke in večerna oblačila iz recikliranega poliestra, vendar so to posebne kolekcije, večinoma izdelane iz starih plastenk, in so predvsem oglaševalska zvijača, ne pa splošno uporabna možnost.

Trajnostno poročilo podjetja H & M nakazuje, kako majhen je delež recikliranega materiala v oblačilih v primerjavi s siceršnjimi kosi, namenjenimi najširšim množicam: Švedi med tekstilnimi velikani veljajo za enega največjih porabnikov recikliranega poliestra in so zato zgled. Vendar po njihovih lastnih podatkih komaj odstotek celotne proizvodnje podjetja H & M odpade na reciklirana vlakna – delež poliestra pa sploh ni natančneje opisan. Če je podjetje s takšno bilanco zgled drugim, si lahko predstavljamo, kako neznatna je uporaba recikliranega materiala pri drugih proizvajalcih.

Vendar gre vseeno tudi drugače, to dokazuje nemško srednje veliko podjetje Lauffenmühle. V njem že od leta 1834 izdelujejo oblačila, danes pa je specializirano za tkanine za delovna in zaščitna oblačila. Podjetje je med redkimi v Evropi, kjer celotno proizvodno verigo od vlaken do blaga najdemo pod eno streho.

Tekstilni inženirji so pred časom razvili poliestrska vlakna, ki imajo sicer enake tehnične lastnosti kot navadni poliester, vendar jih je mogoče z mikroorganizmi razkrojiti brez ostankov in škodljivih snovi, je povedala tiskovna predstavnica podjetja Corona Bregenzer. Na koncu iz odpadnih poliestrskih vlaken nastane uporaben humus.

Podobno usodo bo večina majic iz Primarka in Zare verjetno, žal, doživela šele v daljni prihodnosti. Kajti poliester v povprečju razpade šele po približno 500 letih.

© 2017 Der Spiegel