Puščava Tatarov

Lustracija! Bog, ohrani nam Slovenijo! Slovenske zastave ... slovenska, nekoliko rustikalna ikonografija se v teh časih dolgočasno ponavlja, od Šenčurja do Škofij. No, na Škofijah ni bilo traktorjev in vil ... Bili so pa motoristi, bil je župan in ob njem nepogrešljiva gospa pretendentka na prestol krajevne skupnosti. Vse skupaj s priokusom srednjega veka. Manjšino v dvorani, ki je želela predstaviti drugo plat zvona, so utišali medklici Popovičevega ljudstva. To je realna situacija v naši občini, ki je nekoč veljala za »multikulturno« in »strpno«. Vsaj takšno smo jo želeli videti.

Vendar bi bilo krivično, če bi pripisali atribute videnega in slišanega danes na Škofijah le Škofjotom. Ti navsezadnje ne izstopajo, so povprečje, so sedanja »normalnost«. Stavim, da bi se krajani podobno odzvali, ob enaki situaciji, kjerkoli v koprski in tudi v drugih občinah, v centru mesta, v Šalari, Semedeli, na Markovcu, v Šmarjah, Dekanih, Bertokih, Izoli, Piranu, Luciji ... Res, morda z manjšo vehemenco, ker njihove jeze župan ne bi izkoristil za spodbujanje zamenjave neposlušnega lokalnega vodstva.

Ne, »civilne iniciative proti« niso ekskluzivni luksuz Škofij. To postaja tudi v Evropi prevladujoča forma mentis, zmes strahu, negotovosti, nezaupanja, frustracije, manjvrednostnih kompleksov in črednega nagona, ki so jo dobro zaznali in jezdili razni Orbani, Wildersi, Faragei, Kaczynski, Salvini, Trumpi. Nedaleč v zgodovini tudi Miloševići in Tuđmani.

Družba je sedaj pristala na točki, kjer so postale vrednote človečnosti in solidarnosti sumljiva eksotika celo sovražne, nevarne, nekakšne »peta kolona« manjšine, ki s svojim kozmopolitizmom, humanizmom in odprtostjo do drugačnosti pomeni za prestrašeno čredo anahronistično grožnjo – prosto po Janši – »narodni substanci«. In nočemo videti, kako v resnici spirala psihopatskega vedenja osvaja naš prostor, naš vsakdan z vedno nasilnejšimi izbruhi. Najhujši zločini, kruti uboji in ropi zadnjih tednov so bili »avtohtoni«, pristno domorodski, ljudje pa se vse bolj bojijo »Tatarov« oz. beguncev, ki prihajajo od daleč, a jih sploh še niso videli, še manj spoznali. Kot v Buzzantijevem romanu mučno čakanje na prihod fantomskih hord, ki jih na obzorju ni in ni, so pa v glavah čakajočih na obzidju trdnjave sredi puščave, povzroča nepopisno frustracijo, razkraja treznost, razsodnost, zaupanje v sočloveka in vero v samega sebe.

Nekoč je koprski župan po vrnitvi iz Dubaja (?) napovedal skorajšnji prihod bogatih emirov in arabskih naftnih princev, ki da bodo investirali v Kopru, kjer bodo kot gobe rasli stolpi in nebotičniki. Razumem njegovo frustracijo; namesto Arabcev bogatašev danes prihajajo revni Arabci, žrtve vojn; vojn, ki so jih prvi (ta bogati) načrtno spodbujali in financirali, skupaj z islamskim fundamentalizmom in terorizmom. A te žrtve niso dobrodošle, prinašajo slabo vest in lahko zmotijo naš utečeni paranoidni dolgčas.

Ne, Škofjoti niso izjema v Kopru in Sloveniji. So povprečje, so normalnost.