Štetje dni

Obdržati politično podporo volivcev ni nekaj preprostega, za nobeno stranko, koalicijo ali vlado. Morda bi celo lahko zapisali, da je to točka, na kateri se izkaže, ali je politik velik ali majhen. Pogled po svetovnem ali zgolj evropskem političnem parketu pokaže, da je malo politikov, ki jim uspe obdržati oblast že na prvih naslednjih volitvah. Seveda vsi politiki željno pogledujejo proti Nemčiji in Veliki Britaniji, kjer je tovrstna stabilnost najpogostejša med vsemi (demokratičnimi) evropskimi državami, ali pa proti ZDA, kjer sta dva zaporedno osvojena predsedniška mandata nekaj običajnega. A na to vpliva več dejavnikov, med njimi je prvi volilni sistem – že izbira slednjega lahko odloča, na kakšen način se oblikuje strankarsko polje. A to je le osnova.

Eni najmlajših političnih strank, SMC premierja Mira Cerarja, ki dejansko nima nobenih starih grehov, javnomnenjske analize napovedujejo postopno upadanje podpore, bliže ko prihajajo volitve. To bi bilo v našem prostoru kar običajno: slovensko volilno telo zadnje desetletje novince nagrajuje in tudi enako brezkompromisno kaznuje. Od njih pričakuje vse in ne oprošča ničesar. A vendar: je res krivo le volilno telo, je to res tako svojeglavo in nestabilno, nezadovoljno ob prvi napaki? Politiki radi med krivce za padajočo podporo uvrstijo še medije, ki naj bi krivično poročali o njihovem delu. Nato pa še lobije, češ da delajo proti njim. To je običajna analiza padajočega javnega mnenja. In v veliki meri celo drži. A to je pač politika: potencialni donosi so visoki, izgube pa tudi. Tvegan posel – kdor se ga loti, naj ne stoka.

Vse ostalo je tehnologija. Tehnologija obstanka na političnem parketu je neprimerno bolj kompleksna od tehnologije osvajanja oblasti. Zdaj je že jasno, da bo Cerar ponovil napake mnoštva predhodnikov: od Zorana Jankovića, ki ga je na državni ravni povozila lastna prevzetnost (kako naivno je izgubil boj za premierstvo), do Pahorja, Golobiča in Bratuškove, tudi Janše. Kaj že naredijo politiki na dobri polovici svojega mandata? Začnejo šteti dneve do volitev. Cerar ni prvi, ki se je že leto in več prej začel vesti, kot da bodo volitve čez dva meseca – kar je pogosto samoizpolnjujoča se prerokba. Če misliš, da so volitve blizu, če se vedeš, kot da so volitve blizu, so volitve dejansko blizu. Ko se je razvedelo, da ima Cerar svetovalce, ki se ukvarjajo z njegovo podobo, sta se z njo nemudoma začela ukvarjati tudi njegova koalicijska partnerja. Nenadoma so se vsi trije znašli v predvolilnem času.

Prezgodnji strah pred volitvami vodi v panično ravnanje. V preostre reakcije. V discipliniranje podpredsednikov strank, ki mislijo drugače. Zgodilo se je SDS, zgodilo se je LDS, zgodilo se je tudi SMC. In namesto da bi se priljubljenost politika in stranke začela povečevati, ker so na tem začeli delati dovolj zgodaj, se trend obrne, podpora šele zares začne padati.

Morda bi bil že čas, da se slovenski politiki začnejo zgledovati pri tistih, ki so znali z mirnostjo in premišljenostjo obstati na političnem parketu tudi takrat, ko se je zdelo, da jim ne more pomagati nič več. Morda velja prisluhniti bivšemu predsedniku republike Milanu Kučanu, ki mu je kot zadnjemu pravemu šefu partije uspelo gladko zmagati na prvih demokratičnih volitvah. Kučan je ravno ta teden v intervjuju za Dnevnik nežno namignil, da ni dovolj, če se politiki ukvarjajo zgolj s svojo podobo. S podobo je namreč tako kot z avtoriteto: ne moreš je razglasiti sam, za avtoriteto te pripoznajo drugi. Odločnost, na katero stavi Cerar, s tem ni povezana.

Ampak zato so tu svetovalci, ki bodo razložili, da so za padec podpore krivi mediji in volivci.