Maja Novak: Orante

Maja Novak v svoji kolumni pod naslovom Orante opozarja na problem molivk pred ljubljansko porodnišnico. Točno definira tovrstne molitve: »z molitvijo poskušamo prepričati, podkupiti, pregovoriti boga, naj stori nekaj, česar sicer ne bi«, sicer pa je njeno razmišljanje po mojem strel v prazno. Vse preveč se ukvarja z vero in vernostjo, molitvijo, namenom posta in nedotakljivostjo ustave. Ustava ni nedotakljiva, saj je predvidena procedura za njeno spreminjanje. Vsakdo se lahko zavzema za spremembo kateregakoli člena, in poskuša to tudi doseči po za to določeni proceduri. Ukvarjanje z vero in vernostjo molivk pa je odveč, to je njihova privatna stvar. Treba pa bi bilo razkrinkati, da ni tu nikakršne vere, niti za vzorec ne. Molivke očitno ne verjamejo v moč svojih molitev, ne verjamejo, da bodo uslišane.

Ne verjamejo, da lahko s svojo molitvijo nagovorijo svojega Boga, da razsvetli ume in odtaja zakrknjena srca tistih, ki se odločajo za splav, sicer bi se zbirale v kakem bolj kontemplativnem okolju cerkve ali kapele, saj jih ulični vrvež gotovo moti pri zbrani molitvi. Ne, bolj kot na molitev se zanašajo na moč parol in plakatov, ki jih molijo pod nos ženskam, ki prihajajo v bolnišnico in jih obračajo proti oknom za katerimi so zdravniki, ki splave izvajajo. Molitev je samo krinka, ki jim omogoča, da lahko počno to, kar počno. Če se ne bi sklicevale na vero in molitev, dvomim, da bi dobile dovoljenja za permanentne demonstracije na javni površini, kjer nadlegujejo ljudi, ki gredo po svojih legitimnih opravkih. Tisočletna dominacija religije še vedno deluje tudi na sodobnega osvobojenega človeka, da je pripravljen tolerirati marsikaj, česar sicer ne bi, če ne bi bilo povezano z religijo. Molivke vero zlorabljajo v čisto politične namene. Same se verjetno tega ne zavedajo, a imajo mentorje, ki se. V takih primerih ne zaleže ne razumevanje ne graja, treba bi bilo le razkrinkavati hipokrizijo in laži, ki se tako rade družijo z verskim aktivizmom.