Portret / Miklavž Komelj, pesnik in znanstvenik

Nekatere oznake zanj so si zares nasprotujoče: petrarkist – avantgardist, pozicija idiota – pozicija poeta doctus (»učenega pesnika«), skrajna senzibilnost – terorizem, če naštejemo le nekatere izmed njih. Tudi kot znanstvenik je »neulovljiv«; na Filozofski fakulteti v Ljubljani je doktoriral s temo Pomeni narave v toskanskem slikarstvu prve polovice 14. stoletja, v disertaciji torej piše o svetu lepega per se, je pa tudi avtor odmevne študije z naslovom Kako misliti partizansko umetnost?. V njej je rehabilitiral revolucionarno razsežnost partizanstva, ki jo danes včasih zanikajo celo sami borci. In medtem ko na parnasu slovenske literarne zgodovine kraljuje France Prešeren, se sam navdušuje nad poezijo njegovega »rivala« Jovana Vesela Koseskega, ki ga je literarna zgodovina izločila iz kanona. V takšnih protislovjih uživa in se z njimi kot pesnik in znanstvenik premišljeno poigrava. Ko so ga nekoč vprašali, kakšen duh veje iz njegovih pesmi, je odvrnil, da morda »inkvizitorski«, da je torej njegov modus operandi raziskovalno sprašujoč.