Probacija …

Vlada je prejšnji teden v državni zbor poslala predlog zakona o probaciji, s katerim bo uvedla probacijsko službo, ki bo po zgledu takšnih služb v tujini skrbela za resocializacijo in reintegracijo obsojencev. A ne vseh, pač pa zgolj obsojencev na pogojne kazni in tistih, ki bodo kazen odslužili z alternativnimi oblikami kazenskih sankcij, kot je delo v splošno korist. Strokovno delo z obsojenci med prestajanjem zaporne kazni ostaja v domeni zaporskih služb in centrov za socialno delo.

Probacijo so si na ministrstvu za pravosodje sprva zamislili širše in naj bi obsegala tudi delo, za katero je po zakonu pristojna uprava za izvrševanje kazenskih sankcij oziroma njeni zaposleni v zaporih. Eden izmed ciljev probacije je bil »celovita obravnava obsojene osebe od uvedbe predkazenskega postopka, med časom prestajanja zaporne kazni (vključno s pogojno obsodbo in pogojnim odpustom), delno tudi po prestani/izvršeni kazni …«. V času prestajanja zaporne kazni naj bi za zapornike izvajala tudi različne specifične programe glede na potrebe obsojenca, povečevala možnosti za izobraževanje ter možnosti za zaposlitev v zavodu in zunaj zavoda … Temu je najostreje nasprotoval dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. »Kdor slovenske penološke prakse ne pozna dobro, bi probacijo zlahka razumel kot evropsko navdahnjen rehabilitacijski dosežek, kakršnega doslej nismo poznali. Resnica je povsem drugačna. Probacija utegne biti eden zadnjih žebljev v krsto tretmajske ideje in prakse,« je med drugim tedaj zapisal Petrovec.

Zdaj zakon podpira, saj se je »koncept spremenil v sprejemljivo ureditev, pri kateri bo probacijska služba delovala zgolj pri zunajzaporskih sankcijah – alternativnih kaznih torej«. Petrovec dodaja, da je bila sprva probacijska služba namenjena kaznovanim z vsemi oblikami kaznovanja, »tudi obsojenim na zaporno kazen. To bi pomenilo poseg v delo zaporskih strokovnih služb in omejevanje njihove pristojnosti, predvsem pa dolžnosti. Pomenilo bi tudi ustanavljanje nove službe za nekaj, kar morajo po zakonu opravljati zapori. Torej čisto podvajanje služb in popolno pomanjkanje smiselnega koncepta resocializacije. Pri tem bi posegali tudi v utečeno delo in povezovanje zaporov in centrov za socialno delo.«

Danijela Mrhar Prelič, ki je na ministrstvu za pravosodje vodila pripravo zakona, pojasnjuje, da je osnovno gradivo za zakon o ustanovitvi probacijske službe vsebovalo različne možne dejavnosti, ki jih izvajajo probacijske službe po svetu. Kasneje je medresorska skupina, ki je pripravljala predlog zakona, vanj uvrstila le tiste dejavnosti probacijske službe, ki bi bile uresničljive in skladne s sedanjo zakonsko ureditvijo. Zato integracijsko-resocializacijsko delo z zaporniki v času prestajanja zaporne kazni ostaja v pristojnosti ljudi, ki so s tem namenom zaposleni v slovenskih zaporih in centrih za socialno delo.