Starejša generacija – dežurni krivci

V letošnji prvi številki Mladine dr. Lilijana Burcar piše o zadevi, ki je ne razume.

Pravi, da si je populacija starostnikov pokojnine »zaslužila s prispevki, ki jih je vplačevala za generacijo pred sabo«. To je princip piramidne igre! To, da sem jaz nekomu dajal pokojnino, mi ne daje pravice, da od nekoga drugega terjam pokojnino zase. Tako deluje piramidna igra, kjer moj vložek v sistem pobere zgodnejši vplačnik, poplača pa mi ga kasnejši vplačnik v sistem. Stvar deluje, dokler ne zmanjka novih vplačnikov v sistem. Tako bo enkrat tudi mlada generacija rekla starejši: mi se vaše piramidne igre ne gremo več. V starosti lahko imate samo toliko, kolikor ste si privarčevali v mladosti. Če ste 40 let vplačevali, zahtevajte pokojnine od tistega, komur ste vplačevali in ne od nas, ki se takrat, ko ste vi vplačevali, še rodili nismo.

Država (ZPIZ) ne more dajati pokojnin! Vse, kar daje država, ne glede na to, kako se to imenuje, je sociala. Pa naj se stokrat imenuje »pokojnina«! Pokojnino si je mogoče pridobiti na en sam način: z vplačili v pokojninski fond. ZPIZ seveda ni noben pokojninski fond! ZPIZ samo prenakazuje denar delodajalcev na račune upokojencev. Pokojninski fond pa dolgoročno ohranja vrednost denarja zavarovancev tako, da ga nalaga v nepremičnine, delnice, zlate palice itd. Tako ima zavarovanec na stara leta, ko ne more več delati, v pokojninskem fondu privarčevan svoj denar in ne pade na breme mlade aktivne generacije. Pokojninski fondi so skladni s principom, da mora vsak človek sam poskrbeti za svojo eksistenco od rojstva do smrti, socialna država pa aktivira socialo v primerih, ko državljan zaradi kakršnega koli razloga ni sposoben sam skrbeti za svoje preživetje. V našem piramidnem pokojninskem sistemu pa vstopamo v starostno obdobje brez prihrankov in zahtevamo »pokojnino« od mlade generacije.

Dr. Lilijana Burcar uporablja frazo »vzdržnost pokojninske blagajne« in pravi, da je »javna pokojninska blagajna trajno podhranjena in nevzdržna ...«. Gospa ne ve, kaj govori! Kaj pa je to »nevzdržna pokojninska blagajna«? Saj pokojninska blagajna sploh ne more biti drugačna kot vzdržna! Nevzdržna sploh ne more biti! Tako kot je železo lahko samo železno! Neželeznega železa ni! Pokojninska blagajna je vzdržna, ker jo vzdržujemo. In bo vzdržna, dokler jo bomo vzdrževali. To, da jo vzdržujemo, je znak, da je vzdržna. Tisti trenutek, ko bi postala nevzdržna, je ne bo več, saj je ne bo nihče ne vzdrževal, ker nevzdržnih stvari pač ne moreš vzdrževati.

Naslednji nesmisel dr. Lilijane Burcar je tole. Pravi, da je vzrok za današnje nizke pokojnine znižana prispevna stopnja za delodajalce pred dvajsetimi leti. Da je bila pokojninska blagajna po letu 1996 prikrajšana za 8 milijard. Ne razumem, kakšno zvezo ima polnjenje pokojninske blagajne pred dvajsetimi leti z današnjimi pokojninami. Ali morda dr. Lilijana Burcar misli, da bi od tistih 14 odstotkov od delodajalcev, če jim jih ne bi znižali, do danes še kaj ostalo? Nič ne bi ostalo, ker bi za to razliko država zmanjšala svoj prispevek iz proračuna. Pa tudi, če bi delodajalci vplačevali več kot mesečno prispeva država iz proračuna, se ta razlika ne bi ohranila za današnje pokojnine, ampak bi se porabila za povečanje takratnih.

Dr. Lilijana Burcar zmotno misli, da je z znižanjem prispevne stopnje za delodajalce pred dvajsetimi leti nekaj zamujeno. Nič ni zamujenega in se popolnoma strinjam z njo, »da bi s preprostim zvišanjem prispevne stopnje kapitala z 8,85 odstotka na 14,85 odstotka ponovno vzpostavili ravnovesje pokojninske blagajne«. To lahko storimo kadarkoli: danes, jutri, čez en teden, čez en mesec, ne glede na to, kakšne so bile prispevne stopnje kapitala v preteklosti. Današnje pokojnine »so odvisne« od današnjega polnjenja pokojninske blagajne, ne od preteklega! Pokojninska blagajna se polni in prazni mesečno, tako da so pokojnine ta mesec »odvisne« izključno od vplačil delodajalcev v prejšnjem mesecu in bodo naslednji mesec »odvisne« izključno od denarja, ki ga bodo delodajalci vplačali ta mesec. Tudi če bi delodajalci pred dvajsetimi leti vplačevali 10 krat več, bi bile danes pokojnine »odvisne« izključno od današnjih vplačil.

Beseda »odvisne« je v narekovajih zato, ker v resnici pokojnine niso odvisne od vplačil delodajalcev, saj razliko pokriva državni proračun. Zato ni razumljivo, kako dr. Lilijana Burcar povezuje revščino upokojencev s prispevno stopnjo kapitala. Višina pokojnin nima s prispevno stopnjo kapitala nobene zveze! Pokojnine namreč lahko povišamo tudi brez povišanja prispevne stopnje kapitala. V tem primeru pač država prispeva več iz proračuna. Po drugi strani pa se povišanje prispevne stopnje kapitala ne bi prelilo v pokojnine, ker bi za to razliko najprej država zmanjšala svoj prispevek iz proračuna.

Administracija bi bila za državo morda cenejša, če bi ZPIZ ukinili in bi delodajalci nakazovali denar v državni proračun, upokojencem pa bi »pokojnine« nakazovalo ministrstvo za delo in socialne zadeve. Funkcija ZPIZ-a je itak samo ta, da ustvarja privid pokojninskega fonda. Privid, da imamo nekje privarčevan svoj denar. Privid, da smo si »pokojnine« zaslužili z »vplačevanjem«. V resnici nismo nikoli ničesar vplačevali, saj ni nihče tako neumen, da bi vplačeval v »fond«, kjer se njegov denar vsak mesec sproti izgubi.

To, kar delodajalci vplačujejo v ZPIZ, ni nič drugega kot davek, »pokojnine« pa nič drugega kot sociala. Sicer pa poglejmo v pogodbe, ki smo jih sklenili z ZPIZ-om: kakšne pokojnine in kakšne upokojitvene pogoje smo dogovorili. Da ni pogodb? Kako ni pogodb? Da 40 let vplačujemo brez pogodb? Seveda ni pogodb, ker ničesar ne vplačujemo! Če bi res kaj vplačevali v ZPIZ, bi obveznosti in pravice uredili s pogodbo in ne bi dovolili, da nam pokojninska reforma spremeni upokojitvene pogoje, ki smo jih dogovorili s pogodbo.