Intervju / Weronika Szczawinska

Poljska režiserka Weronika Szczawinska (1981) je že desetletje pred »brutalnim« vstopom hrvaškega režiserja Oliverja Frljića na poljsko gledališko sceno v predstavah razgrajevala podobo Poljakov kot »trpečega« in »nedolžnega« naroda, prepričanega, da je, ker naj bi bil »izbrani narod«, zaradi trpljenja v preteklosti upravičen do poprave krivic že »na zemlji«. Szczawinska se, tako kot Frljić, ukvarja s temami, ki so v poljski družbi tabu, vendar se v primerjavi s hrvaškim režiserjem, ki odkrito in brezkompromisno napada tamkajšnje konservativne in klerikalne kroge, odstiranja tabujev loteva s subtilnimi gledališkimi postopki, teze pa podkrepi s spoznanji iz doktorske naloge, v kateri je preučevala posledice kolektivne amnezije poljskega naroda.

Szczawinska, ena izmed vodilnih predstavnic mlajše generacije poljskih režiserjev, je prepričana, da je Poljakom treba razgaliti vsiljeno sprego nacionalne identitete, države in katoliške cerkve, saj so zaradi nje na udaru človekove pravice, tudi pravica žensk do prekinitve nosečnosti; ta je v državi, prežeti s klerikalno ideologijo, (vedno) žgoča tema. Poziva h kritičnemu premisleku o vseh (vsiljenih) kolektivnih in osebnih identitetah, kar je prvi pogoj za resnično emancipacijo, ki jo ta čas ogroža »konservativna revolucija«, prisotna na Poljskem, Madžarskem in še kje. Na drugačen način, z univerzalnejšimi sporočili, se teme identitet loteva tudi v predstavi Hitchcock, ki jo pripravlja v Slovenskem mladinskem gledališču.

Na Poljskem poteka »konservativna revolucija«, katere motor sta katoliška cerkev in vladajoča stranka Zakon in pravičnost Jaroslawa Kaczynskega; o tem smo se pri nas prepričali že zaradi burnih odzivov na predstave Oliverja Frljića, ki jih je ta v zadnjih letih ustvaril na Poljskem. Ker v njih ostro kritizira konservativne in klerikalne kroge, so jih nekateri kritiki primerjali z »odvrženo bombo«. Kako ste vi, režiserka, ki proučuje podobne teme, razumeli njegove predstave in odzive nanje?

Kletev, njegova najnovejša predstava, je prelomna. Poljsko gledališče je v zadnjih letih načelo številne tabu teme, toda nihče si ni, tako kot Frljić, upal dregniti v najbolj prepovedano temo: katoliško cerkev. Razlogov za prepoved kritiziranja cerkve je več. Eden izmed njih je poseben preplet cerkve z državo in narodom, vzpostavljen v zgodovini, kar je cerkvi omogočilo posebno vlogo pri ohranjanju narodne identitete. Zaradi te nesrečne povezave je vsaka kritika delovanja RKC tudi kritika nacionalne identitete. Nismo sekularna država, le pretvarjamo se, da smo.