Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

31. 3. 2017  |  Mladina 13  |  Pamflet

Žrtve dreves in ljudi

Od Ljubljane do Mosula

Domačini z Vodnikove ceste v Ljubljani bentijo nad županom Zoranom Jankovićem, katerega gradbinci so posekali štiri orjaška drevesa, stara več kot pol stoletja. Mestni komunalci se branijo, da je bil posek nujen zaradi razširitve ceste s parkirišči, pločnikom in kolesarsko stezo, potem pa da bodo posadili še nova drevesa in to celo v večjem številu od posekanih.

Enačba žrtev projekta se kaže več kot odlična: namesto štirih starih dobiš več novih, zraven pa še za nekaj metrov razširiš urejeno asfaltirano površino.

Ko smo se pred leti vozili po Irskem, si kot šofer samo strmel nad ozkimi cestami, kjer sta se mimoidoča srečevala za las, če ne še manj, zraven pa so se bohotili travniki in pašniki. Zakaj niso cest preprosto razširili za par metrov in bi promet gladko tekel? Irci, ki so v devetnajstem stoletju v milijonih umirali od lakote, spoštujejo naravo in se ji prilagajajo tudi tako, da po tesnih voziščih pač bolj počasi vozijo in raje zrejo v lepote prirode.

Ljubljana, ki spada med mesta z najslabšim zrakom v državi, pa širi cestne površine na račun zelenja in drevja. A kaj pomeni drevesna kupčija staro za novo? Prof. Nikola Visković v knjigi »Stablo & čovjek« ponazori moč starega: odrasla bukev višine 30 metrov ima okoli 200 tisoč listov, se pravi 1.250 kv. metrov zelene površine, ter posrka 9 tisoč litrov ogljikovega dioksida in proizvede 9 tisoč litrov kisika, kar zadošča za dnevno potrebo 12 ljudi.

In kakšen je doprinos novih drevesc? Blizu ničle in preteči bo moralo kar nekaj desetletij, da se bodo vsaj približala sposobnostim starih drevesnih orjakov. - Posek Jankovićevih, ki je na mikro lokaciji prebivalcem za dolgo dobo vnaprej odpihnil del drevesne atmosfere.

Nemški biolog in mestni krajinar Aloys Bernatzky, ki so ga imenovali nestor nemške zelene arhitekture, je v svojih delih navajal še druge blagohotnosti zelenja v onesnaženih in pregretih mestih, saj drevesa absorbirajo prašne delce, dim in različne pline, blažijo hrup in veter, ter regulirajo vlago in temperaturo zraka.

Ljubljanski župan pa gradi najbolj zeleno mesto s sekanjem mogočnih dreves in asfaltiranjem zelenja!!!

Naravi se na Slovenskem nasploh piše slabo. V tovarni Kovinotehnike na Ložu so lastniki spet začeli galvanizacijo z uporabo kroma 6, ki slovi kot rakotvorna strupena snov. In kaj počnejo premiera Cerarja ml. inšpektorji za okolje in zdravje? So izmerili iztok odpadnih voda v kraško podzemlje in vpliv na zaposlene? V časnikih je brati le začudenje, zakaj zaposleni delavci ne protestirajo!?? Kot da to ni stvar državnega aparata?

Država je očitno malha za bogatenje klientov vladajoče koalicije. V Velenju je tako od rudnika skupina bivših politikov SD na čelu z nekdanjim premierem Antonom Ropom in ex-ministri M. Cviklom, P. Vlačičem etc., pospravila nekaj deset tisočakov. Ustanovili so inštitut in na račun rudnika v velikih izgubah dobili projekt brez javnega razpisa ter pospravili lepe novce za tekst o poklicnem zavarovanju rudarjev. Klasična kraja družbenega premoženja!

Tema, na kateri so v Mariboru ustanovili novo stranko Reset, ki poziva k rešitvi države iz rok tajkunov. V istih dneh je nastala še stranka, ki jo vodi Aleš Primc, Stranka za otroke in družine. Nacionalna televizija je postopala ažurno in oba liderja povabila v „Odmeve“. A tam presenečenje: voditelj predsednikov ni spraševal o ključnih vprašanjih, za katerimi stojita, ampak ga je zanimalo, kaj si mislita o EU in prodaji NLB!????? Nesmisel – tako, kot če bi novonastalo alianso proti jedrski energiji spraševali o zdravstveni reformi.

A tu smo imeli vsaj relevantnost, časnik Delo namreč ni v intervju povabil predsednikov novoustanovljenih strank Marka Ivca in Aleša Primca, pač pa je ob tem dogodku priobčil intervju s šefom SLS Markom Zidanškom!?? Razumi, kdor more.

Delo v rokah Stojana Petriča sicer doživlja nezamisljive metamorfoze. Zadnjič sem v nabiralniku zaman iskal sobotno Delo, namesto njega me je čakala reklamna brošura za Omega ure. Iz radovednosti, kaj je v tem obsežnem svežnju papirja, sem jo vseeno začel listati in presenečen ugotovil, da je vanjo zavit časnik Delo. Časopis, ki se skriva pod reklamnimi anonsami. V svetu posla edinstveni primerek. Ste že naleteli na pločevinko piva Heineken, ki bi bila zavita v denimo propagandni papir za nove superge Nike? Ali pa na Applovo tablico, ki bi jo prodajali v ovitku čokolade Milka?

Lastniki Dela, ki radi objavljajo vsemogoče ankete, bi lahko povprašali tudi svoje bralce, kaj si mislijo, ko jim naročeni časopis preoblačijo v etikete prodajnih produktov, ali pa brez ankete - vsaj svoje novinarje.

Posebej spodbudne vesti pa prihajajo iz Mosula, kjer se iraške sile bližajo mošeji Al Nuri, kjer se končuje oblast islamske države nad drugim največjim iraškim mestom. Toda ob tem prihajajo podatki o štiri tisoč mrtvih civilistih; le ob enem napadu ameriških bombnikov, je kot kolateralna škoda obležala množica 150 do 200 meščanov.

Ali ni to barbarsko pobijanje prebivalcev Mosula? V situaciji, ko so islamisti obkoljeni, pač ni razloga za bojno hitenje. Sovražnika bi lahko tudi držali v obroču ter se s tem izognili silnemu pobijanju civilistov. Zgodovina bo pač poročala, da je »osvoboditev« Mosula prinesla nekajkrat več žrtev med prebivalstvom, kot jih je bilo pobitih v letih vladavine zloglasnega Al Bagdadija. Modrost vojskovanja se meri v izogibanju žrtev, anglo-ameriške enote so v drugi vojni prodirale skozi ozek pas Italije premišljeno in počasi, skoraj poldrugo leto.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.