N'toko

N'toko

31. 3. 2017  |  Mladina 13  |  Žive meje

Tega ljudje ne bodo nikoli sprejeli

Zakaj nam politika ne obljublja več drugačne prihodnosti, ampak v najboljšem primeru le vedno slabšo verzijo tega, kar imamo zdaj

Vse težje je uživati v debatah o politiki. Ne vem, kdaj so postale tako dolgočasne, ampak pogovori, ki bi morali biti živahna soočenja idej, čedalje pogosteje zvenijo kot duhamorno citiranje številk iz javnomnenjskih raziskav, glede katerih se ni mogoče niti skregati. Tako kot pri vsaki debati bi tudi pri politiki moral vendarle veljati osnovni princip: imaš določena stališča, ki jih soočiš s stališči svojih nasprotnikov, zmaga pa tisti, ki mu uspe navdušiti več poslušalcev. Če recimo zagovarjam UTD ali odprte meje, je moja naloga, da ljudi prepričam o smislu takšnih ukrepov. Ta najosnovnejša pravila argumentacije pa enostavno več ne držijo, saj vsebina očitno nikogar ne zanima. Namesto da bi te spodbijali s kontraargumenti, te preprosto utišajo s pokroviteljskim »no no, saj to so vse lepe ideje, ampak veš, da tega ljudje ne bodo nikoli sprejeli«. In seveda je vedno priloženo dokazno gradivo v obliki javnomnenjskih raziskav. »Vidiš, kar 99 % vprašanih nasprotuje tvojim idejam … nehaj sanjariti.«

Nekaj nenavadnega je v tem, da jemljemo telefonske raziskave za končni horizont našega političnega razmišljanja. Saj vendarle ne gre za božje zakone, vpisane v kamen, ampak za spontane odgovore babic, ki so se z vprašanji ankete ukvarjale natanko toliko časa, kot je trajal pogovor s študentko v klicnem centru. Če se imamo kaj naučiti iz statističnih analiz javnega mnenja, je to pravilo, da ljudje vedno nasprotujejo spremembam, še posebej srdito, kadar te spremembe niso zelo verjetne. Tako pri levo kot desno usmerjeni javnosti se izkaže, da se redko navdušimo nad idejami, ki si jih ne znamo dobro zamisliti – pa naj gre za Arabce, ki se naseljujejo v našo sosesko, za nove sisteme distribucije plač ali pa mestna jedra brez avtomobilskega prometa. Če nas vprašajo, ali bi podprli kakšno novost v naših življenjih, večinoma odgovarjamo z odločnim »ne«, tudi kadar bi nam spremembe koristile.

Raziskave javnega mnenja pa imajo še to skupno lastnost, da se obrnejo v prid novim idejam, ko se te začnejo kazati kot realnost. Se spomnite gorečega nasprotovanja Ljubljančanov ob zaprtju prometa v centru Ljubljane? Vsi glasovi so utihnili v sekundi, ko je ukrep postal realnost, danes pa si več ne moremo predstavljati, da smo pred tem z avtom zapeljali na Prešernov trg. Podobno velja tudi za vidno škodljive ukrepe – žica na meji je večini prebivalcev Slovenije pomenila zločin proti človeku in naravi, dokler se ni začela materializirati in postajati samoumeven del naše zunanje podobe. Na delu je torej posebna oblika racionalizacije – tudi če kupiš očitno zgrešeno barvo za hišo, ne bo trajalo dolgo, preden začneš govoriti, da si ves čas v resnici želel živo rumeno fasado. Naj bo dobra ali slaba, vedno se za najbolj privlačno izkaže tista opcija, ki zmaguje. Z njo bomo morali namreč živeti.

Tako lahko bolje razumemo, kako se širijo politične ideologije – s kopičenjem moči strank in organizacij postajajo tudi njihove ideje privlačnejše. Konservativno krilo republikancev v ZDA je od konca 70. let sistematično gradilo svoj vpliv in zavzemalo ključne položaje v ameriški administraciji, gospodarstvu in medijih, dokler ni prišla do današnjega položaja, ko lahko fizično zanemarjen neoliberalni rasist postane najbolj seksi predsedniški kandidat. Bi ljudje podprli Trumpove nore ideje, če bi jih vprašali, preden je imela skrajna desnica takšno moč? Seveda ne, ta je najprej potrebovala desetletja komolčkanja v medijskem in političnem prostoru, da je njihov svet totalne neenakosti, visokih šolnin in težko dostopnega zdravstva postal fasada, s katero so Američani pripravljeni živeti. Še tako debilne ideje lahko zvenijo racionalne, ko jih izreka tvoj bodoči šef.

Popolnoma enaka logika seveda velja tudi za drugo stran – samo pomislimo, koliko ljudi je podpiralo radikalne levičarske ideje o direktni demokraciji, ko je bilo videti, da bodo gibanje Zavzemimo (ali pa vseslovenske ljudske vstaje) odnesle parlamentarne elite. In kako hitro so spet pozabili na njih, ko se je izkazalo, da ta gibanja nimajo za sabo resne organizacije, ki bi lahko prevzemala karkoli. Nikakor torej ni res, da so ljudje na nekem področju že po naravi nagnjeni na levo ali desno in ne bi mogli sprejeti sprememb (če kaj, je zadnjih 25 let radikalnega preoblikovanja slovenske družbe dokaz proti temu), ampak da se ne morejo ogreti za ideje šibkejše strani. Uspešnost desnih vizij v javnomnenjskih anketah ni nekaj samoumevnega – v naša vsakdanja življenja so se zažrle prek političnih institucij, ki so najbolje organizirane, imajo največ denarja in zaposlujejo največ ljudi. Mnogi, še tako vneti levičarji, na koncu najdejo delo v neoliberalnih institucijah, medijih in agencijah, njihovi otroci pa se v šolah učijo free market propagande. Ko ti procesi trajajo dovolj dolgo, se z njimi preprosto sprijaznimo in jih jemljemo za edine možne. Nihče se torej ne rodi kot izoblikovani socialist, liberalec ali konservativec, ampak so nam naše poglede oblikovale dominantne strukture, v katerih živimo. Ko nas pokličejo anketarji, ne izbiramo ideologije, ki si je želimo, ampak tisto, ki si jo lahko privoščimo.

Očitno je, da so med iskanjem poti do volilne zmage stranke izgubile stik s tem, kaj naj bi politika sploh bila … najprej moraš imeti politično vizijo, nato zgradiš (ali uporabiš že obstoječo) organizacijo, ki bo s svojim vplivom to vizijo naredila realno in legitimno za večino ljudi. Kdaj smo prišli v obrnjeno situacijo, da politiki najprej ustanavljajo stranke, nato pa spremljajo ankete, da vidijo, kaj se jim splača zagovarjati? Njihova naloga seveda ni, da sledijo Siolovim raziskavam in poskušajo iz njih potegniti »voljo ljudstva«, saj je ta nekaj, kar vedno šele nastaja oziroma postaja možna šele v okviru političnega boja. Sprijaznjenost s tem, »česa ljudje ne bodo nikoli sprejeli«, je najzanesljivejši recept za poraz. In hkrati odgovor na to, zakaj je politika postala tako dolgočasna beseda, zakaj nam ne obljublja več drugačne prihodnosti, ampak v najboljšem primeru le vedno slabšo verzijo tega, kar imamo že zdaj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.