Brezdomci kot turistični vodiči

Leta 2010 je skupina londonskih humanitarnih delavcev v okviru projekta Nevidni ogledi londonskim brezdomcem ponudila delo vodičev po britanski prestolnici. Projekt je zaživel. Do danes so londonski brezdomci po skritih ulicah in kotičkih Londona, mimo turističnih znamenitosti, popeljali že 12 tisoč obiskovalcev. Od vodenega ogleda prejmejo 60 odstotkov vrednosti vstopnice, kar jim nudi, kot je za časnik Londonist dejal vodič Henri, »stalen vir dohodka«, hkrati pa lahko s svojim delom pomagajo »spreminjati pogled ljudi na brezdomstvo«. Nevidni ogledi so neprofitna organizacija, saj ves svoj dobiček usmerijo v razvoj podjetja, da bi omogočili delo čim večjemu številu brezdomcev in razširili področje delovanja. V svoji predstavitvi poudarjajo, da ne ponujajo »voajerskega naslajanja nad ekonomsko in socialno stisko deprivilegiranih ljudi«, temveč skušajo »z neobičajno in zabavno predstavitvijo zgodovinskih in kulturnih znamenitosti skozi oči brezdomcev opozoriti na razmere v sodobnih družbah in poudariti socialne krivice v njih«.

V številnih prestolnicah so v zadnjih letih sledili londonskemu zgledu. Na Dunaju, kjer je brez strehe nad glavo skoraj 10 tisoč ljudi, je pred nekaj leti podjetnica Perrine Schober ustanovila Senčne oglede. Podobne oglede ponujajo tudi v Kopenhagnu, Atenah, Edinburgu, Berlinu, Parizu, Los Angelesu in v Barceloni, kjer morajo brezdomci, če se želijo vključiti v Skrito mesto, znati vsaj en tuji jezik in opustiti odvisnost od alkohola in drog. Čeprav ustanovitelji tovrstnih podjetij poudarjajo, da hočejo z vključevanjem brezdomcev »povrniti glas iz družbe odrinjenim ljudem«, pa bolj dojemljivi udeleženci teh ogledov v resnici spoznavajo žalostne usode ljudi, ki so izgubili vse. Do takšnega spoznanja je prišla Guardianova novinarka ob vodenem ogledu praških ulic z brezdomci. Ogledi Prage skozi oči brezdomcev, pripravlja jih podjetje Pragulic, so pristna izkušnja brezdomstva, saj se obiskovalci za 24 ur fizično in psihično »prelevijo« v brezdomstvo in vsaj za en dan spoznajo, kako je živeti v začaranem krogu brezciljnosti in z občutkom izgube vsakršne pripadnosti.

V Sloveniji, kjer je po ocenah Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti trenutno okoli 2800 ljudi brez strehe nad glavo, pobude za tovrstne oglede še ni bilo. Verjetno tudi zato, ker je v primerjavi z zahodnimi prestolnicami v Sloveniji brezdomstvo močneje stigmatizirano. Večina ima brezdomce še vedno za lenobneže, ki se izogibajo delu, za družbene parazite, ne pa za ljudi, ki so se zaradi spleta življenjskih okoliščin znašli na dnu družbe.