Ta moški je ženska

Legenda pravi, da je Marija Terezija nekoč med sprehodom po grajskem parku Schönbrunnu srečala potrto beračico, ki je v naročju nosila jokajočega dojenčka. Cesarica je ženski vzela otroka, ga pristavila na prsi in podojila, medtem ko se je izmučena mama odpočila poleg nje.

V 19. stoletju so ta enkratni prizor pogosto uprizarjali tako v besedi kot sliki – vendar je verjetno izmišljen. Po vsem, kar je znano danes, Marija Terezija, sicer mati 16 otrok, ni nikoli dojila; v ta namen so na dunajskem dvoru imeli dovolj dojilj. Poleg tega v bližini vladarice niso trpeli nobenih beračev.

A zgodovinska dejstva še nikoli niso škodila širjenju legend. Zgodba o skrbni cesarici se je preprosto prelepo ujemala z idealno podobo vladarice, ki je omilila trpljenje ubogih podložnikov in pri tem ostala prava ženska.

Kakorkoli že, njeni sodobniki so dejansko doživeli nekaj nepojmljivega: habsburški imperij, ki je segal od Češke do Severne Italije, je štiri desetletja, od 1740 do smrti leta 1780, vodila ženska in s tem vse klišeje glede spolov postavila na resno preizkušnjo. Ženska, ki naj bi bila vendar šibka in nemočna, se je uveljavila v moškem svetu knezov in kraljev, še več: Marija Terezija je s svojo reformno politiko in željo po absolutističnem vladanju zaznamovala celo obdobje. Nič čudnega, da so jo v popularni ikonografiji skušali predstaviti bolj ženstveno.

Ni torej naključje, da zdaj, tik pred 300. obletnico njenega rojstva (13. maja), to podobo skušata popraviti kar dve biografinji. Francoska filozofinja in feministka Élisabeth Badinter Marijo Terezijo slavi kot sodobno monarhinjo in »dragocen mejnik v zgodovini žensk«. Nemška zgodovinarka Barbara Stollberg-Rilinger pa jo opisuje kot ljudem malo znano žensko iz oddaljenega poznobaročnega sveta. Marija Terezija, piše Stollberg-Rilingerjeva, je povsem zavestno ločevala svoj spol od vloge vladarice in iz svoje »samoinscenacije« izločila vso ženskost. Ni bilo redko, da je bila Marija Terezija naravnost neusmiljena do podložnikov.

Porod Marije Terezije je bil na pol javen: med rojevanjem je bil zbran okrog nje skoraj celoten ženski del dvora in temu se je uprla šele čez nekaj let.

Stollberg-Rilingerjeva v izvrstno napisani, več kot tisoč strani obsegajoči biografiji predstavi podobo vladarice, ki se je zavedala svoje moči in so jo njeni politični nasprotniki sprva močno podcenjevali, šele nato pa so jo sprejeli kot enakovredno sogovornico. »Habsburžani so končno dobili moža, pa se pokaže, da je ženska,« je spoštljivo pripomnil pruski kralj Friderik II.

Tudi berlinski tekmec je najprej pričakoval vse kaj drugega. Ko je 23-letnica leta 1740, po smrti očeta, ki ni imel moških potomcev, zasedla prestol, se je njen imperij sosedam zdel lahek plen. Friderik je udaril med prvimi in s svojimi četami zasedel premožno Šlezijo. Bavarski volilni knez je žensko nasledstvo razglasil za nezakonito in prav tako vkorakal na ozemlje Habsburžanov.

Marija Terezija je takoj zdrsnila v vlogo žrtve. Po očetu, cesarju Karlu VI., je prevzela le pokvarjene svetovalce in šepave državne finance, vojska je bila slabo usposobljena in nezmožna odziva na napade sovražnikov. Javnost pa tako ali tako ni imela zaupanja v čedno mladenko.

Prva leta avstrijske krize zaradi prestolonasledstva je morala Marija Terezija prebaviti bridke poraze in se odpovedati obsežnim ozemljem. Evropski karikaturisti so se radi ponorčevali iz nje kot iz »razgaljene kraljice«, gole dame, ki ji je skupina nesramnih gospodov vzela oblačila – to je bila dobrodošla prispodoba za prevlado močnih moških nad šibko žensko, namigovanje na spolnost je bilo seveda zaželeno.

Pruski kralj je v vprašanjih vladanja postal velik protiigralec takrat še neizkušene Avstrijke. Generacije zgodovinarjev so v tem sporu vedno videle isti vzorec: nasprotje strogosti in občutljivosti, cinizma in iskrenosti. A monarhinja je obvladala celoten nabor moških vzvodov moči. Oba antipoda naj bi si bila na koncu celo podobna, je zapisala zgodovinarka Stollberg-Rilingerjeva. Za oba je bilo značilno, da sta v vojni brezobzirno in brez omahovanja napredovala proti svojemu cilju.

Sovražniki Marije Terezije so to kmalu tudi občutili. Poleti 1741 se je najprej preselila na Madžarsko, da bi pridobila nove privržence med plemstvom. Mlada avstrijska nadvojvodinja se je v Bratislavi dala okronati za madžarsko kraljico oziroma natančneje povedano, za kralja, Res Hungariae. K predpisani ceremoniji je sodilo tudi jahanje do gradu na griču, kjer je bilo kronanje. Marija Terezija se je prav za to priložnost naučila jahati. Ko je prispela na vrh, je tako, kot je to zahteval obred, vzela meč in z njim simbolično zavihtela na štiri strani neba, da bi pokazala pripravljenost na obrambo države. Nazadnje je nato na vse Madžare naslovila goreč poziv, naj ji stojijo ob strani v boju proti sovražnikom – in tako je tudi bilo.

Dve leti pozneje je Marija Terezija dodala še češko krono. Kmalu so sledili tudi vojaški uspehi, še posebej plodno je bilo sodelovanje vzhodnoevropskih biričev, imenovanih pandurji, ki so se bojevali z nepredstavljivo krutostjo. Leta 1748 je bil boj za dediščino Habsburžanov vendarle končan in Marija Terezija je utrdila svojo oblast.

Še pomembnejše pa je bilo, da je utišala še zadnje dvome o svoji legitimnosti, saj je rodila prestolonaslednika.

Ta tema je dunajski dvor zaposlovala vsaj toliko kot vojna. Edini sin njenih staršev je kmalu umrl in ni jima bilo dano, da bi dobila še kakšnega moškega potomca. Mlada Marija Terezija je tako doživela, kako je njena prelepa mama, cesarica Elizabeta Kristina, postala žrtev čudaških nasvetov. Nekateri so ji svetovali akrobatske tehnike spočetja, drugi so ji predlagali uživanje močnih likerjev in kalorične prehrane. Na koncu je bila mama debela, neprivlačna in še vedno brez sina.

Če je Marija Terezija želela sprejeti izraze občudovanja svojih podložnikov, se je to običajno zgodilo na oknu na moški strani. Mož je moral prostor v ta namen izprazniti.

Mož, Karel VI., je ukrenil edino, kar mu je preostalo: z objavo pragmatične sankcije je najstarejši hčerki zagotovil pravico, da postane njegova naslednica. A Marija Terezija je vedela, da je šlo le za izreden zakon.

Leta 1736 se je poročila s Francem Štefanom Lotarinškim in se takoj lotila svojih obvez: rodila je tri hčerke, leta 1741 pa končno tudi sina, poznejšega cesarja Jožefa II. – mesto naj bi zajelo nepopisno veselje.

Sledilo je še dvanajst otrok, med njimi štirje sinovi. V prvih dveh desetletjih zakona je bila Marija Terezija skoraj ves čas noseča.

Vsak porod je takrat pomenil življenjsko nevarnost za mater in otroka. Zdravniki in babice so – iz današnjega zornega kota – serijsko delali napake. In porod Marije Terezije je bil na pol javen: med rojevanjem je bil zbran okrog nje skoraj celoten ženski del dvora in temu se je uprla šele čez nekaj let. Kakorkoli že, deset od 16 otrok je mater preživelo, kar je bila za tiste čase presenetljivo visoka številka.

O smislu takšnega blagoslova z otroki se je veliko razpravljalo. Nujnost, da na svet spravi enega moškega potomca, ga ne pojasni v celoti. Cesarica prav tako – gledano z današnjimi očmi – ni imela posebej tesnega odnosa z otroki, vzgojo je prepustila osebju in je naraščaj videla skoraj samo ob uradnih priložnostih. Očitno naj bi njena plodnost predvsem dokazovala na novo pridobljeno moč dinastije – bila naj bi torej predstava, zaradi katere je postala še vplivnejša.

Težava je bila le v moškem, s katerim je spočela otroke. Njen mož Franc Štefan na dunajskem dvoru ni užival velikega spoštovanja, saj je bil kralj brez kraljevine. Oče Marije Terezije ga je med medvladnim mešetarjenjem spravil ob njegovo posest, poleg tega je veljal za šibkega in lenega.

A Marija Terezija ga je ljubila. Vsaj tako je zatrjevala v neštetih pismih. »Samo njemu so bila namenjena vsa moja dejanja in občutja, odkar sem imela šest let pa do danes,« je napisala po njegovi smrti. Besede podpirajo tudi dejstva: Marija Terezija in Franc Štefan sta vedno spala v skupni postelji – kar je bilo takrat v plemiških krogih precej nenavadno.

Franc Jožef je trpel zaradi občutka manjvrednosti. Nekaj časa se je skušal dokazati kot vojskovodja – to je bil le odraz častihlepja, ki je življenja stalo na tisoče mladih Avstrijcev. Ker ni imel vojaških izkušenj, je mladi mož izgubil bitko za bitko, dokler ga Marija Terezija ni vedno pogosteje poklicala nazaj na Dunaj z iskrenim izgovorom, da se boji za njegovo življenje, in z verjetno želenim stranskim učinkom, da bi ga lahko nadomestili bolj izkušeni generali.

Leta 1745 je končno nastopil njegov veliki trenutek: po zaslugi vztrajne diplomacije svoje žene so nemški volilni knezi Franca Štefana v Frankfurtu izvolili za cesarja Svetega rimskega cesarstva in mu s tem podelili čast, ki je ženske niso mogle biti deležne. Njegovo ženo so sicer nazivali cesarica, vendar strogo gledano to ni bila.

Z lepim naslovom, je preračunavala monarhinja, bi mož dobil zadoščenje za vsa ponižanja, ki jih je moral prenašati v vsakdanjem življenju. Vladarski par je na dvoru zasedal vrsto sob, razdeljenih na ženski in moški del. Če je Marija Terezija želela sprejeti izraze občudovanja svojih podložnikov, se je to običajno zgodilo na oknu na moški strani. Mož je moral prostor v ta namen izprazniti ali sesti na navaden stol poleg svoje žene. Stollberg-Rilingerjeva je v svoji knjigi komentirala: »Dvornemu občinstvu ne bi bili mogli nazorneje ponazoriti zamenjane vloge spolov.«

Marija Terezija je bila zato še toliko pozornejša na to, da je njen mož na dvoru užival spoštovanje in ugled. Bil je del njene inscenacije in nihče ne bi smel omadeževati njegove avtoritete. Spregledala mu je celo njegove spolne eskapade. Dvoru je bilo znano, da ima metrese, njegova žena pa – uradno – ni vedela zanje.

Že sodobniki so domnevali, da je bridek boj, ki ga je cesarica v poznejših letih bila proti vsaki obliki spolne svobode, odziv na nezvestobo njenega moža. Prav fanatično se je lotila sproščene morale, ki je bila običajna v aristokratskih krogih, in prostitutke je dala izgnati na oddaljena mejna območja cesarstva. Giacomo Casanova, ki je takrat obiskal Dunaj, se je pritoževal zaradi vzdušja vsesplošnega nezaupanja v mestu. V svojih spominih je zapisal: »Ob vsaki uri dneva so po dunajskih ulicah pobirali dekleta, ki so hodila sama,« naj so bile prostitutke ali ne.

Leta 1765 je cesar Franc I. umrl. Po njegovi smrti je Marija Terezija nosila izključno črnino, kar je bilo sicer v skladu z njeno vlogo vdove, vendar je okrepilo tudi vtis skromne vladarice. V resnici pa je na leto še vedno porabila okoli 30.000 guldnov za oblačila, kar je bil takrat nepredstavljivo visok znesek.

Zgodovinarji so cesarico vedno predstavljali kot žensko brez trohice nečimrnosti, ki jo je lastna zunanjost bolj malo zanimala. A to je zgolj ustrezalo mitu o njeni neprisiljeni naravnosti, je pojasnila Stollberg-Rilingerjeva. Njene spletične so namreč poročale o mučnih postopkih pri oblačenju in friziranju gospodarice, skoraj nikoli ni bila zadovoljna in priprave na vsak korak v javnosti so trajale ure.

Marija Terezija je preprosto vedela, kaj se pričakuje od nje kot vladarice, namreč popoln nastop. Igrala je vlogo, sicer predvsem za dvor, kajti s podložniki se je srečala le redko. Bližina z ljudstvom ni sodila v koncept absolutne vladavine in celo na javne avdience so smeli le izbrani gostje. In še te so odpravili z vljudnostnimi frazami.

To pa še ne pomeni, da je cesarica na oblast gledala kot na orodje, temveč je bila trdno prepričana, da ji je sam bog zaupal nalogo, naj vodi svoj imperij in svojim narodom prinese blaginjo ter mir.

Zdelo se ji je samoumevno, da je ta bog katoliški. Če ni šlo drugače, je protestante in jude z vzhodnih predelov dežele pregnala tudi nasilno – to je temačno poglavje v njeni sicer uspešni notranji politiki. Habsburško cesarstvo je namreč dolgo uživalo prednosti njenih reform šolstva in pravosodja, uprave in vojske.

Franc Jožef je trpel zaradi občutka manjvrednosti. Nekaj časa se je skušal dokazati kot vojskovodja – to je bil le odraz častihlepja, ki je življenja stalo na tisoče mladih Avstrijcev.

Zavest o božjem poslanstvu ji je ravno v vojni pomagala doseči neomajno samozavest. Brez trohice omahovanja je v smrt poslala na deset tisoče vojakov, če je to služilo njenim ciljem. Kot ženska sicer ni mogla armade popeljati v vojno, vendar je oboževala vojaške parade, na katerih je na začudenje dvora jahala na čelu, in to v moškem sedlu. Njena vojska je še dvakrat poskusila dobiti nazaj Šlezijo. Med sedemletno vojno bi ji bilo to skoraj uspelo, vendar je poskus propadel zaradi prešibke lojalnosti ruskega carja. Dve leti pred njeno smrtjo je njen sin vnovič poskusil – spet brez uspeha.

Njena zadnja leta so zaznamovala razočaranja in porazi. Njen sin in naslednik Jožef II., ki so mu bile blizu razsvetljenske ideje, si je prilaščal vse več oblasti. Sama sebe je imela za nesodobno, trpela je zaradi depresij in bolezni. »Zelo debela sem,« je napisala prijateljici, »bolj od moje preminule gospe mame, tudi zaripla, zlasti odkar sem imela koze, odpovedujejo mi noge, prsni koš, oči.« Cesarica je 29. novembra 1780 zvečer umrla zaradi posledic pljučnice. Njeno truplo so balzamirali, pred tem so ji odvzeli srce in črevesje in ju shranili v srebrnih posodah.

Pokopali so jo v tistem baročnem dvojnem sarkofagu, ki ga je naročila že leta pred moževo smrtjo in še danes stoji v kapucinski grobnici. Živa upodobitev mladega para, kako srečno ležita drug nasproti drugega, je že njene podložnike prej kot na krsto spominjala na ljubezensko gnezdece – in to je bil verjetno tudi vladaričin namen.

© 2017 Der Spiegel