Intervju / Družbena banka nizkih obresti

Etične banke – nekateri jih imenujejo tudi družbene, državljanske ali trajnostne banke, pravzaprav pa temeljijo na zadružnih načelih, vendar jih nadgrajujejo – so marsikje v zahodni Evropi in ZDA alternativa komercialnim bankam, ki temeljijo le na načelu dobičkonosnosti, skrb za razvoj skupnosti, za blaginjo državljanov in podjetij pa je zanje (vse bolj) drugotnega pomena. Etične banke, čeprav (za zdaj) na finančnem trgu sestavljajo zanemarljiv segment, ravnajo drugače, saj postavljajo v ospredje preglednost poslovanja, predvsem pa skrb za skupnost, kar v praksi pomeni, da pri vsakem posojilu za to usposobljeni člani zadruge preverijo, kakšen socialni in ekološki učinek bo odobreno posojilo imelo na skupnost. Ker projekte evalvirajo zadružni strokovnjaki, tesno vpeti v lokalno okolje, se zmanjša stopnja tveganja pri naložbah; to omogoča zelo nizke obrestne mere, provizij pa v teh bankah tako ali tako ne poznajo.

Sedemintridesetletni Hrvat Goran Jeras, po osnovni izobrazbi fizik, je »drobovje« bančnega sistema temeljito spoznal med delom v nizozemskih podjetjih, ki se ukvarjajo s finančnim svetovanjem. Po vrnitvi na Hrvaško se je s somišljeniki lotil – po zgledu uspešne italijanske banke Etica, ki združuje 30 tisoč članov – ustanavljanja prve etične banke na Hrvaškem. Čez nekaj mesecev bo odprla vrata.

Po osnovni izobrazbi ste fizik, vendar ste skoraj desetletje delali v zahodnih podjetjih, ki se ukvarjajo s finančnim svetovanjem. Pred nekaj leti ste to delo, verjetno dobro plačano, opustili in se posvetili razvoju etične banke na Hrvaškem. Kaj vas je v svetu bankirstva tako razočaralo?

Res je. Med letoma 2007 in 2013, torej v času finančne in gospodarske krize, sem bil finančni svetovalec v nizozemskem podjetju Yellowtail BV, ki dela za največje zahodne banke. V tem času sem »od znotraj« spoznal finančni svet, bančništvo in vse mehanizme, ki jih finančne ustanove uporabljajo pri ustvarjanju dobička. Zaradi frustracij ob spoznavanju delovanja tega sveta in svoje vloge v njem sem se začel zanimati za alternativne modele bančništva. Poglabljal sem se v tradicionalno in etično bančništvo, zanimalo me je islandsko in celo muslimansko bančništvo, saj sem doumel, da so ti modeli sicer različni, lahko pa so stabilni in ne sprožajo tako globokih kriz kot klasično bančništvo. Dal sem odpoved, se vrnil na Hrvaško in se posvetil snovanju etične banke v domovini. Hitro mi je bilo jasno, da bi, če bi bila banka na Hrvaškem uspešna, lahko njenemu zgledu sledili tudi v sosednjih državah. Statistične analize jasno kažejo, da takšna banka koristi lokalni skupnosti, pomaga razvijati njeno gospodarstvo, krepi podjetništvo in izboljšuje življenje ljudi.