Ljudje iz Hore

Pred letom dni, 20. marca 2016, je začel veljati dogovor med Evropsko unijo in Turčijo, s katerim se je dotok beguncev in migrantov v Evropo občutno upočasnil. Ta dogovor je hkrati povzročil, da je več kot 60 tisoč ljudi obtičalo v Grčiji. Nikomur, ki je tja prišel po tem datumu, to pa je približno 30 tisoč ljudi, ni bila prihranjena neprijetna izkušnja tako imenovanih vročih točk, krajev, kjer poteka registracija migrantov, tam pa se tudi odloči, ali posameznik lahko ostane na evropskem ozemlju ali se mora vrniti bodisi v Turčijo bodisi v domovino.

Vroče točke so vzpostavili na otokih, veljajo pa za kraje groze, kjer ljudi po več dni zadržujejo v bivališčih, podobnih kletkam, ali zabojnikih in jim omejujejo svobodo gibanja. Po postopku, ki traja do 25 dni, se lahko preselijo v begunska taborišča, čeprav razmere v njih niso najprimernejše za življenje, saj precej beguncev še vedno živi pod šotori. Le redki, tisti, za katere se začne postopek pridobivanja azila ali sodijo v ranljivo skupino, dobijo dovoljenje za prevoz na celino, toda tam jih prav tako namestijo v begunska taborišča ali prenatrpana stanovanja.

Zato se je več kot tri tisoč ljudi odločilo, da bodo v Atenah živeli v skvotih, ti so v Eksarheii, mestnem predelu, nad katerim so nadzor prevzeli anarhisti in ultralevičarji. Tam se begunci in migranti počutijo najvarneje. Tudi v skvotih življenjske razmere pogosto niso ustrezne, vendar se begunci, ki živijo v njih, lahko svobodno gibajo, prebivalci sami odločajo o sebi in postavljajo pravila, sami kuhajo … Poleg skvotov je v Atenah lani jeseni nastalo tudi nekaj družbenih centrov, najbolj obiskan med njimi je center Hora.

Ustanovili so ga prostovoljci, v njem pa vse temelji na načelu samoupravljanja. Center nima vodje, o vsakem vprašanju se odloča na skupščini, ki jo skličejo vsak ponedeljek zvečer. Vsi, ki so dejavno udeleženi v življenju centra, so lahko navzoči na skupščinah in imajo pravico glasovati, pravico predstaviti svoje predloge in zamisli. Ni treba veliko, da začutite, da ste del te pisane skupine, ki jo sestavljajo begunci, migranti, prostovoljci in aktivisti dobesedno z vsega sveta.

Liska Bernet, Švicarka, je bila med pobudniki nastanka Hore. Bilo jih je pet, spoznali so se poleti 2015 na Lezbosu, kamor so takrat množično prihajali begunci, v glavnem iz Sirije. Preden je prišla na Lezbos, je bila v Preševu, potem je odšla v Idomeni in pristanišče Pirej, povsod je opravljala prostovoljno delo. Domov se je prvič odpravila šele po poldrugem letu življenja v Grčiji in vsakodnevnega dela z begunci. »Razmere so danes precej drugačne, kot so bile na začetku. Ko sem prišla v Grčijo, so ljudje v glavnem potovali skozi državo in tu smo bili, da smo jim zagotavljali nekakšno prvo pomoč. Sledil je dogovor med EU in Turčijo, temu pa zaprtje mej in množica ljudi je preprosto obtičala tu,« je Liska pripovedovala dan pred vrnitvijo v »resničnost«, kot je rekla. Leto in pol v Grčiji jo je, tako je zatrdila, spremenilo, naučila se je marsičesa. »Mislim, da zdaj veliko bolj cenim vse okrog sebe. Kar zadeva življenjske razmere, pričakujem veliko manj, kot sem. Kajti če vsak dan gledaš, v kaj vse so ljudje prisiljeni, kako živijo, pa se še vedno nasmehnejo, ko se seznanijo s tabo, preprosto dojameš, da človek ne potrebuje ravno veliko. A hkrati sem precej bolj pesimistična in sarkastična, saj sem poldrugo leto gledala napake uradnikov in velikih organizacij, katerih naloga je najti rešitev za vse te težave, vendar vsak dan delajo takšne napake, da se človek navsezadnje vpraša, ali jih sploh potrebujemo.«

Napake, ki jih v Grčiji delajo velike mednarodne vladne, medvladne in nevladne organizacije, so Lisko in njene prijatelje spodbudile, da so ustanovili center Hora. Med ustanovitelji je tudi Danka Camila Langue, ki že dve leti noče niti slišati, da bi se vrnila v København. »Ne vidim smisla v tem, da bi se vrnila,« je povedala in dodala, da je ogorčena zaradi odnosa vlade svoje domovine in drugih vlad do ljudi, potrebnih pomoči. V Hori vodi skupino, ki beguncem pomaga priti do potrebnih podatkov o postopku za pridobitev azila, prijavo za relokacijo ali združitev družin, dobijo pa tudi praktične nasvete, od tega, kam lahko gredo k zdravniku, kje dobijo denarno pomoč … »Nekoliko me je sram zaradi vsega, kar Evropa ni ali je storila v teh dveh letih. Če smo lahko prostovoljci brez predhodnega znanja, ki bi nam bilo v pomoč pri ravnanju v takšnih razmerah, napravili nekaj takega, kot je Hora, ali reševali ljudi, ki so se utapljali v morju, kako je mogoče, da vse te velike organizacije tega niso sposobne narediti, čeprav imajo precej več sredstev in ljudi?« To se sprašuje vsak, ki pride v Grčijo in vidi, v kakšnem položaju so se znašli begunci. Odgovora pa še vedno ni.

»Če smo lahko prostovoljci napravili nekaj takega, kot je Hora, kako je mogoče, da vse te velike organizacije tega niso sposobne narediti, čeprav imajo precej več sredstev in ljudi?«

Po dostopnih podatkih so do zdaj v Grčiji za oskrbo beguncev porabili 803 milijone dolarjev. Sodeč po razmerah, ki vladajo v begunskih taboriščih in drugod, kjer živijo begunci, je bila večina denarja vržena skozi okno.

Hora ni dobila niti delčka tega zneska. Financira se z zasebnimi donacijami in te na srečo redno pritekajo. Stroške poskuša čim bolj omejiti, a so vendarle kar precejšnji.

Center ima pet nadstropij, v vsakem potekajo drugačne dejavnosti, od informacijskega pulta, kjer so dostopni podatki o vsem, kar bi begunci utegnili potrebovati v Atenah ali med bivanjem v Grčiji, do prostorov za otroke, brezplačnih trgovin, kamor vsak lahko pride po obleko in obutev, pa tudi po osnovne potrebščine, kot so kozmetični izdelki, plenice za otroke in odrasle, odeje, šotori, spalne vreče … kajti vsega tega tam, kjer živijo, ne dobijo ali pa dobijo le v zelo omejenih količinah. V centru je drugače tudi to, da lahko sami izberejo, kaj bodo vzeli, vsako stvar lahko pomerijo, postrežejo pa jim prostovoljci.

Ti imajo v Hori delavnico, v njej so izdelali tako rekoč vse pohištvo za center, prav tako za večino bližnjih skvotov. Prostovoljci, ki delajo v njej, so vodovodni inštalaterji in električarji ali opravljajo kak drug poklic, primeren za takšno delo. Delajo v vseh skvotih, kadarkoli jih tam potrebujejo. Lotijo se vsakega dela – čistijo zamašena stranišča, polagajo električno napeljavo ali urejajo igralnice za otroke. Uporabljajo večinoma recikliran material, zbran na odpadih, poleg tega jim sosedje pogosto prinašajo stvari, ki jih ne potrebujejo več. No, v delavnici radi popravijo tudi kaj, kar se pokvari sosedom. Ti včasih pridejo v Horo in se udeležujejo vsakodnevnih dejavnosti, pomagajo recimo s prevajanjem iz grščine ali preprosto delajo v kuhinji ali se igrajo z otroki.

Najživahneje je v kuhinji in kavarni. Tudi tu delajo vsi skupaj. Kuha se v glavnem hrana, kakršno jedo v Afganistanu in Siriji, neredko pa nastane mešanica zahodnih in vzhodnih okusov, odvisno od tega, od kod prihajajo prostovoljci, ki delajo ta ali oni dan. Vsak dan v kuhinji pripravijo zajtrk in kosilo, razdelijo približno po 500 porcij. Ena od prostovoljk je Julia Shirley Quirk, pol Američanka, pol Britanka, ki je v Veliki Britaniji sodelovala v skupini skipchen. »Skupina si prizadeva za porabo hrane, ki bi jo sicer zavrgli. Iz tako zbranih sestavin se pripravljajo obroki v javnih kuhinjah. To je pogosto zelo kakovostna hrana, ki jo ljudje zavržejo iz kdo ve kakšnih razlogov,« je pojasnila Julia. V Hori ne kuhajo iz sestavin, ki bi jih sicer zavrgli, se pa trudijo, da ničesar ne vržejo stran in da je vsa hrana zdrava in okusna. Julia je, preden je prišla v Horo, dvakrat prostovoljno delala v Calaisu v Franciji in na Lezbosu.

V kuhinji delajo tudi Fahad, Džaved in brata Balohis, Unis in Samir. Nekateri od njih so bili kuharji že, preden so prišli v Grčijo, drugi so se naučili kuhati, ko so postali begunci. »Življenje me je naučilo kuhati,« je dejal Fahad. »Živel sem s skupino fantov in preprosto smo morali jesti.« Marsikdo ima med kuharji najraje brata Balohis. Oba rada kuhata in sta pripravljena v Horo priti tudi sredi noči, da za zajtrk pripravita okusen mlečni riž. V Beludžistanu, na ozemlju, ki si ga lastijo Pakistan, Iran in Afganistan, sta bila aktivista. Tam je v navadi, da moški kuhajo ob petkih, pa tudi med prazniki in praznovanji.

Hrano postrežejo v kavarni, osrednjem prostoru v Hori. »V begunskih taboriščih so ljudje včasih ure in ure prisiljeni stati v vrsti in čakati na boren obrok, ki jim ga najpogosteje postrežejo v plastičnih posodicah,« je povedala Liska. »Tega nismo hoteli, ker je ponižujoče. Kupili smo prave krožnike in pribor in vsak, ki pride po obrok, sede za mizo kot v pravi restavraciji in nekdo mu hrano prinese na pladnju. Izbira navadno ni velika, vendar obroke postrežemo z nasmehom in od srca.« »Ljudje iz Hore«, kot se radi imenujejo, so se odločili, da se bodo registrirali kot nevladna organizacija in bodo najeli zgradbo, v kateri bodo lahko nemoteno delovali. Po več mesecih iskanja so našli osemnadstropno zapuščeno poslopje, kjer je bila nekdaj tiskarna. Več mesecev so ga prenavljali, vsa prenovitvena dela pa so opravili prostovoljci. Dobili so dovoljenje za delo, ki zajema vse, razen pravice do zagotavljanja zdravniške pomoči (razen zobozdravstvene) in možnosti, da bi v zgradbi kdo prespal.