Od bedaka do junaka

Bush je izgledal kot Trump pred Trumpom. Luknje v njegovem obzorju so bile velike, globoke in temne.

Ko so Slovenci te dni obtičali v neskončnih kolonah na slovensko-hrvaški meji, so ponoreli. Kaj takega! Nezaslišano! Grozno! Strašno! Že tri ure čakamo! Že pet ur čakamo! Zakaj se to dogaja! Javkali so, stokali, penili. Šokirani smo! To je nečloveško! Nekateri so šli celo tako daleč, da so se primerjali z begunci. Še več: zdelo se jim je, da so begunci na boljšem, ker lahko mejo prečkajo brez nadzora in čakanja. Ko Slovenci v dragih avtomobilih – in z vikendom v Dalmaciji ali Kvarnerju – svoje trpljenje primerjajo s trpljenjem sirskih beguncev, to ni le nečloveško, temveč že kar komično.

Zato me je prijelo, da bi se odpravil tja, na mejo, razprostrl priročni stol za na plažo in gledal to nebeško komedijo negodovanja in dvoličnosti, ob tem pa mimoidoče in čakajoče spraševal: ste bili med tistimi Slovenci, ki so terjali, da se meja zapre? Ste bili med tistimi, ki so zahtevali, da se na mejah uvede strožji nadzor? Številni izmed njih so vsekakor bili, kajti ne pozabite – »zaprte« meje so imele v anketah gromozansko podporo.

Ergo: Slovenci so terjali mejo – in zdaj so jo dobili. Kaj so pa mislili? Zakaj zdaj javkajo, skačejo in bentijo? Kako pa so si predstavljali mejo, ki je begunci ne bi mogli prečkati? Dobili so le to, kar so klicali, hoteli in terjali.

Nič, iz Slovencev v tistih mejnih kolonah je skočil mali Trump. Veliki Trump, spektakel dvoličnosti, je medtem na ves glas objokoval »čudovite otroke«, »beautiful babies«, »nedolžna bitja«, sirske otroke, ki jih je 3. aprila v Idlibu vzel bojni strup sarin, toda obenem je bil prav Trump ta, ki je zadnja leta histerično in na ves glas nasprotoval temu, da bi Amerika sprejela sirske begunce in sirske otroke, te »beautiful babies«.

Še huje: v imenu pomorjenih sirskih otrok, »beautiful babies«, ki jih ni hotel sprejeti v Ameriko, je potem zapovedal napad na Sirijo – z raketami, alias tomahawki. V tem napadu naj bi bili umrli tudi štirje sirski otroci. Kar pomeni, da je v imenu pomorjenih sirskih otrok pomoril še več sirskih otrok. In ja, s tem, kar je storil (in kar naj bi še stopnjeval), je ustvaril še več sirskih beguncev – jasno, beguncev (»beautiful babies«), ki jih v Ameriko ne bo hotel sprejeti. Njegovo izvršno povelje, ki državljanom nekaterih muslimanskih dežel prepoveduje vstop v Ameriko, itak velja tudi za Sirijo.

Toda Donald Trump je potreboval prav to: vojno. W-A-R! Njegovo predsednikovanje je bilo namreč vse bolj depresivno, ratingi so mu vse bolj in bolj padali, vse bolj je izgledal kot luzer – zadnje sondaže so kazale, da ga podpira le še 34 odstotkov Američanov. Noben ameriški predsednik ni imel prvo leto mandata tako nizke podpore. Potreboval je vojno. Mediji so ga vse bolj in bolj kritizirali, trgali in preiskovali – dokazi o njegovi tajni povezanosti z ruskimi operativci so se cunamijsko kopičili in vse bolj spominjali na Watergate. Potreboval je vojno. Ljudi je vse bolj iritiral – vsak tretji dan je obiskal kak poslovni ali letoviški kompleks, ki je v njegovi lasti, vsak vikend je igral golf, za potne stroške pa je v prvih desetih tednih zapravil toliko kot Barack Obama v dveh letih. Potreboval je vojno. Predvolilne obljube so se sfižile – sodišče je blokiralo njegovo izvršno povelje, ki je državljanom muslimanskih držav prepovedalo vstop v Ameriko, Obamove zdravstvene reforme (ObamaCare) pa mu ni uspelo odpraviti, kaj šele zamenjati »z boljšo in učinkovitejšo«. Potreboval je vojno. Izgubljati je začel največje »genije« – generala Michaela Flynna, svetovalca za nacionalno varnost, je bil prisiljen odpustiti, ker je pozabil povedati, da se je skrivaj sestajal z ruskimi diplomati, Steva Bannona, glavnega stratega in etnonacionalističnega junaka »alternativne desnice«, pa je bil z izvršnim poveljem prisiljen umakniti iz vodstva Sveta za nacionalno varnost, ker se je »globoka država « – varnostne in obveščevalne službe, Pentagon ipd. – naveličala njegove »dekonstrukcije vlade« in njegove »populistične agende«. Potreboval je vojno. Prihodnje leto so kongresne volitve – če bi republikanci izgubili senat ali predstavniški dom (oh, ali pa oboje), bi bil Trump izgubljen. Potreboval je vojno. Vsi so se mu vse bolj posmehovali – sam je postal boljši vic od vicev, ki so jih o njem pokali televizijski vicepoki. Potreboval je vojno. Laži niso več prijele, kult osebnosti se je spreminjal v karikaturo, glorificiranje novega ameriškega cesarja je izgubilo elan. Potreboval je vojno.

Vojna ti vrne ratinge in karizmo. Vojna ustvari kontekst, ki kliče glorificiranje. In seveda – ko pride vojna, lahko povsem mirno lažeš. Ob tvojih lažeh se nihče več ne zgraža. Nikogar več ne motijo. Tvoje laži so kot zastava – vsi jim salutirajo. Trump, zvezdnik resničnostne TV, ki je vedno delal vse, da bi bil pod žarometi, v središču pozornosti, slaven in čaščen, občudovan in oboževan, je potreboval nov format, da bi zamenjal temo, toda bil je že tako obupan, da ni mogel čakati na 11. september. Ne, ni mogel čakati, da se bo v Ameriki zgodilo »kaj hudega«. Bil je tako obupan, da je moral zgrabiti prvo priložnost, ki se je pripeljala mimo.

V resnici je bil tako obupan, da je bilo dovolj hudo že to, kar se je zgodilo v Siriji. Ne pozabite: Sirijo je doslej povsem ignoriral. Ni nasprotoval le sprejetju sirskih beguncev, temveč tudi kakršnikoli ameriški vojaški intervenciji v Siriji. Posnetki sirskih otrok, ki jih je pomoril sarin, so bili šokantni, toda šokantni so bili tudi posnetki trupla triletnega sirskega dečka, ki ga je leta 2015 naplavilo na turško obalo. In šokantni so bili posnetki Sircev, ki so množično umirali – doslej jih je v sirski vojni umrlo že več kot 400 tisoč. In šokantni so bili posnetki Sircev, ki so bežali, se preseljevali in razseljevali – doslej se je razselila že polovica Sircev. In šokantni so bili posnetki drugih sirskih otrok, tudi petletnega dečka, ki je lani – ves zmeden in prašen – »obsedel« na zadnjem sedežu reševalnega vozila v Alepu. In ja, šokantni so bili posnetki 200 civilistov, ki so jih Američani nedavno »pomotoma« pomorili v Mosulu.

Toda Trump – kralj kognitivne disonance in alternativnih svetov – se je delal, kot da se vse to ni zgodilo. In to dobesedno: sirskega predsednika Bašarja Al Asada je celo razglašal za »potencialnega zaveznika«. Ne preseneča, da je Nikki Haley, ameriška veleposlanica v Združenih narodih, tik pred tem, kar se je zgodilo v Siriji, oznanila, da ameriška »prioriteta ni več osredotočanje na odstranitev Asada«.

Ne, Trump ni prijatelj sirskih otrok. Ravno nasprotno: ljudem – ne le Američanom, temveč vsemu svetu – je zadnja leta neprestano in sistematično vcepljal prezir in averzijo do Sirije, Sircev in sirskih beguncev. In ko je leta 2013 v Guti, primestju Damaska, zaradi napada s kemičnim orožjem umrlo 1429 Sircev (od tega 426 otrok), je le ošabno tvitnil: »Predsednik Obama, ne napadi Sirije! S tem ne bi ničesar dobili, veliko pa bi izgubili. Svoj 'smodnik' raje prihrani za drug, pomembnejši dan!« Obamo je celo poučil, da Sirije ne more napasti brez odobritve kongresa.

Zdaj pa je storil natanko to: napadel je Sirijo – in to brez odobritve kongresa. V odsotnosti 11. septembra je bil voljan vzeti tudi 3. april. Kar govori o tem, kako zelo je potreboval vojno – in kako zelo se mu je mudilo. Trump je vojno potreboval tako, kot zvezdnik potrebuje nov šov – ali pa kot tajkun potrebuje novo franšizo. Potreboval je nekaj, kamor bo lahko prilepil svoje ime – in pobiral dividende. Ni šel pomagat Siriji ali »čudovitim otrokom«, temveč izključno sebi. Hotel je spoštovanje. In slavo. Kot pravi Jamelle Bouie (Slate): nič ni strašljivejšega in srhljivejšega od človeka, ki hoče le slavo.

Toda Trump je s tomahawki, ki jih je poslal nad Asadovo vojaško letališče, v trenutku spremenil temo. V trenutku pa je bil tudi nagrajen – slavljen, čaščen, oboževan. Vsi so mu naenkrat salutirali – časopisi (New York Times, Washington Post, USA Today itd.), ki so ga do tedaj iz dneva v dan kritizirali in smešili, televizijske postaje (CNN, MSNBC itd.), ki so delovale kot antitrumpovski stroji, veljaki demokratske stranke (Chuck Schumer, Nancy Pelosi itd.), ki so se ga prej sramovali.

Fareed Zakaria, politični komentator in voditelj šova na postaji CNN, je dahnil: »Donald Trump je sinoči postal ameriški predsednik!« Drugi so kar tekmovali v opevanju Trumpove resnosti, Trumpovega poguma, Trumpove politične modrosti, Trumpovega dostojanstva – in Trumpovega srca. New York Times je neki članek naslovil: Pri napadu na Sirijo je prevladalo Trumpovo srce. Vsa kritičnost je izginila. Človeka, ki so ga še včeraj razglašali za bedaka, so nenadoma slavili kot junaka. Ko je bilo najtežje, je pokazal, iz kakšnega testa je! »V Beli hiši je nov šerif!« Trump je postal voditelj sveta! »Amerika stoji za njim!« Trump je tough! »Amerika je spet velika!«

Zdelo se je, kot da je Trump z napadom na Sirijo izpolnil vse predvolilne obljube. Ali bolje rečeno: s kršitvijo predvolilne obljube, da ne bo napadel Sirije ali pa katere druge države (nasprotoval sem napadu na Irak, je stalno ponavljal), je izpolnil vse predvolilne obljube. Nihče se mu ni več posmehoval.

Kar seveda spominja na Bushev obrat. Georgeu Bushu so se prav tako kot Trumpu vsi posmehovali – pred volitvami in po volitvah. Prav tako kot Trumpa so ga imeli vsi za teslo in idiota. Prav tako kot iz Trumpove nevednosti so se norčevali tudi iz njegove. Niti sanjalo se mu ni, kdo je kdo in kje je kaj. Ni vedel, kdo so talibani – mislil je, da gre za rock bend. The Talibans! Ni vedel, da sta v Ameriki dve Dakoti in da je socialno zavarovanje zvezni program. Mislil je, da je Afrika dežela, ne celina. Svojega brata Jeba – guvernerja Floride – je razglasil za »velikega guvernerja Teksasa«, slovenskega premiera Janeza Drnovška pa je razglasil za slovaškega zunanjega ministra. »Vse, kar vem o Slovaški, sem zvedel od vašega zunanjega ministra, ki je prišel v Teksas,« je rekel slovaškemu novinarju. Neki novinar mu je rekel, naj našteje voditelje štirih tedaj najbolj vročih dežel – Indije, Pakistana, Čečenije in Tajvana. Ni imel pojma. Kanadski komik Rick Mercer mu je – maskiran v reporterja – rekel, da je njegovo kandidaturo podprl tudi kanadski premier Jean Poutine (izg. Putin!). Bush se je razveselil: »Cenim njegovo odločnost.« Kanadski premier ni bil Putin, temveč Jean Chreiten.

Neki recenzent Busheve »avtobiografije «A Charge to Keep je zapisal, da »ima celo mamin pes kompleksnejši značaj od Busha«. In da tudi bolje piše. Bushevo »avtobiografijo«, ki jo je napisala Karen Hughes, njegova svetovalka, bi moral napisati športni novinar Mickey Herskowitz, toda ker mu pri Bushu ni uspelo najti ničesar substancialnega, je obupal. Predvolilni štab mu je zato v pomoč poslal tisoč Bushevih govorov. Ni pomagalo. »V resnici je šlo za pet govorov, ki jih je guverner prebral po dvestokrat,« je rekel Herskowitz.

Bush je izgledal kot Trump pred Trumpom. Luknje v njegovem obzorju so bile velike, globoke in temne. Če bi nekega lepega dne odletel na družinski piknik v Mehiko in pomotoma pristal v Bagdadu, ne bi nikogar presenetilo. Zdelo se je, kot da skuša že kar vnaprej zasenčiti Trumpa. Njegov besedni zaklad je zelo omejen – kot Trumpov. Tako kot Trump je nenehno ponavljal iste fraze in iste govore, polne pravopisnih napak (barriffs = barriers, cuff links = handcuffs, Grecians = Greeks, obscufate = obfuscate, preservation = perseverance, vulcanize = balkanize, Slovokian = Slovenian ipd.), blebetanja (npr. »Uvoz prihaja iz tujine«, »Bolj lahko uspeš z uspehom kot pa z neuspehom«, »Najboljše investicije so tiste, ki temeljijo na ekonomiji«, »Več ko je trgovanja, več je trgovskih poslov«, »Moja zunanja politika bo zunanja«, »Človek in riba lahko živita v sožitju«), osnovnošolskih stavčnih struktur. Za Trumpa pravijo, da govori na ravni petošolca.

Spat je hodil ob pol desetih – kot Trump. V življenju ni prebral niti ene knjige – kot Trump. Ne, nikoli ni bral, a vendarle je poudaril: »Ena izmed veličin knjig je ta, da so v njih včasih čudovite slike.« Da bere »časopis«, se je hvalil – kot Trump. Niso ga imeli za predsednika, temveč za klovna, impersonatorja predsednika – kot Trumpa. Bush je postal največji ameriški vic – kot Trump. Kot se je pošalil David Letterman: »Ko so možje in žene iz vohunskega letala, ki so ga zasedli Kitajci, končno pristali na Havajih, je Bush rekel – ja, že res, da so na Havajih, toda ne bom mirno spal, dokler ne bodo na ameriških tleh.«

Zbiranje bušizmov je postalo eden izmed najpopularnejših športov. Parodijam, satiram, karikiranju in ridikulizaciji ni bilo ne konca ne kraja. Šov That's My Bush!, ki ga je predvajal kanal Comedy Central, je bil v celoti posvečen Bushevim norostim. A komikom se niti ni bilo treba dosti truditi – Bush je vse naredil kar sam. Na spletu so mu nekateri odštevali čas (The Bush Countdown Clock), drugi so kopičili vice, gage in trače (George W. Bush Jokes), tretji so klasificirali norosti in citate (Bush Family Follies), četrti so komponirali humorne »članke« (Dubya's Press Clippings), peti so zbirali zbadljivke iz nočnih pogovornih oddaj (Bush Top Ten Lists) in tako dalje. Bush je bil tako neskončen in tako neusahljiv vir humorja, da impersonatorja sploh ni potreboval. Nihče ga ni mogel tako unikatno impersonirati, kot se je impersoniral sam. Kar velja tudi za Trumpa.

Bush je izgledal kot predsednik, ki nujno potrebuje seksualni škandal – ali pa vojno. In res, po 11. septembru 2011 – po džihadističnem napadu na Svetovni trgovinski center – so ga v trenutku vsi razglasili za genija, superjunaka, rock zvezdnika, novega voditelja svobodnega sveta, vrhunskega politologa, vizionarja z najboljšim in najlucidnejšim vpogledom v mednarodne odnose. In to še preden je napadel Afganistan. In še preden je napadel Irak. Dovolj je bilo, da je rekel: »Amerika je v vojni!«

Busheva administracija, kongres in množični mediji so se takoj združili v megafonskem napihovanju vojne atmosfere in patriotske retorike. »Naj se jih usmili Bog, kajti mi se jih ne bomo,« je dahnil slovenski prijatelj, senator John McCain. »Kongres mora takoj napovedati vojno,« je oznanil Washington Post. New York Post pa: »Strel med oči, raztreščimo jih na koščke, zastrupimo jih!« Nekateri so bili za to, da se muslimani na silo pokristjanijo, drugi so bili za to, da jih zbombardirajo v kameno dobo – Wall Street Journal je bil treznejši, zato je predlagal le ponovno kolonizacijo Bližnjega vzhoda. Med mediji in politiki ni bilo več nobene razlike in nobenega nestrinjanja. Ista retorika, iste besede, ista mnenja, iste hiperbole, isti hype. Vse je bilo jasno. »We are at war!«

Tudi republikanci in demokrati so se objeli, kongres je družno zapel God Bless America, Hillary Clinton, ki je še malo prej trdila, da hoče Bush čas zavrteti nazaj, pa je rekla, da stoji za vsem, kar govori in počne predsednik. Vsi so le še pakirali vojno, od Amerike pa terjali, da odslej – kot otrok! – slepo verjame Bushu.

Bush, še včeraj bedak, je čez noč postal zgodovinska osebnost. Vsi so mu salutirali in laskali, častili njegovo »misijo«, njegovo »odločnost«, njegovo »zrelost«, njegovo »pripravljenost na spoprijem s kompleksnimi političnimi in vojaškimi izzivi«, njegovo »neposrednost«, njegovo »avtoriteto« in njegovo »državniško modrost«, ga razglašali za princa, novega Harryja Trumana in »božjega človeka« ter na vse pretege hvalili njegove govore. Kmalu ga je podpiralo 90 odstotkov Američanov, skoraj 50 odstotkov več kot na volitvah. Po napadu na Irak se je podpora – kljub globalnemu protestu – povečala na 71 odstotkov. Vojna se izplača.

Vojna je prišla ob pravem času: Busheva administracija je izgubljala podporo, gospodarska kriza se je poglabljala, borzni indeksi so padali, brezposelnost se je naglo večala, na vidiku je bila masivna recesija, srednji razred se je krčil, v Kaliforniji so se vrstile masivne redukcije elektrike, letalske družbe so bile pred bankroti, demokracija si po režiranem, pučističnem izidu predsedniških volitev ni več opomogla. Toda po 11. septembru so bile vse težave v hipu pozabljene. Pred vrati je stal »barbar«. Amerika pa se je hotela počutiti bolje. Hotela je katarzo. Hotela je happy end. In ga dobila.

Zdaj so se čakre odprle – in Trump kanalizira Busha. A ima kaj kanalizirati. Tudi Bush je bil najprej poslovnež – kot Trump. Tudi Bush je imel za sabo serijo propadlih poslov – kot Trump. Tudi dinastija Bush je imela posle po vsem svetu, tudi v Zalivu – kot Trump.

In ja, Bush je v svojo administracijo zvlekel norce, rasiste, etnonacionaliste, krščanske fundamentaliste, pro life fanatike, nestrpneže, militariste, naftarje in magnate (Richard Armitage, John Negroponte, Otto Reich, Donald Rumsfeld, Paul Wolfowitz, Paul O'Neill, Donald Evans, John Ashcroft ipd.), ja, »prince teme« – kot Trump, ki je administracijo napolnil s pro-life fanatiki (Mike Pence), etnonacionalisti (Steve Bannon, Michael Anton, Sebastian Gorka), rasisti (Jeff Sessions) in milijarderji (Rex Tillerson, Besty DeVos, Wilbur Ross, Stephen Schwarzman, Stephen Feinberg, Steven Roth, Richard Le- Frak). Carl Icahn je bil celo model za Gordona Gekka (Michael Douglas), ki je v filmu Wall Street oznanil: »Pohlep je dober!«

V času 11. septembra so cveteli resničnostni šovi (Veliki brati in Survivorji), zato ne preseneča, da so uničevanje Svetovnega trgovinskega centra prezentirali kot ultimativni resničnostni šov – Trump je leta kasneje postal resničnostni zvezdnik. Bush je mahal s seznamom »malopridnih držav« (Afganistan, Irak, Sudan, Libija, Severna Koreja itd.), Trump pa maha s seznamom muslimanskih dežel (Iran, Libija, Somalija, Sudan, Sirija, Jemen), katerih državljani ne smejo v Ameriko.

In ko je podpisoval izvršno povelje, s katerim je državljanom teh dežel prepovedal vstop v Ameriko, je rekel: »Nikoli ne bomo pozabili 11. septembra.« Le kako bi ga lahko? Še vedno ga je mogoče glodati – še vedno izplačuje dividende. Trump je 3. aprila dobil svoj 11. september, svoj požig Reichstaga, svoj Pearl Harbor – v Siriji. In iz Trumpa je skočil mali Bush.

Ob Trumpovem napadu na Sirijo je bila retorika takšna kot ob Bushevem napadu na Afganistan in Irak: naši napadi so »sorazmerni« in »omejeni«; Bašar Al Asad »razume le silo«; gre za »retaliacijo«; Amerika z napadom ne krši mednarodnega prava, temveč le sledi božjemu klicu in opravlja vlogo moralnega arbitra; Trump je »odločen, a sočuten«. To slednje je dejala Kellyanne Conway, Trumpova svetovalka, izumiteljica fraze »alternativna dejstva«.

Amerika se je po 11. septembru nenadoma obrnila proti diktatorjem, despotom in avtokratom, pa četudi jih je do tedaj brezmejno slavila, podpirala in financirala – tudi Sadama Huseina, ki ga je tedaj obsodila na smrt. Trump zdaj napada in demonizira diktatorja, Bašarja Al Asada, pa četudi je še malo prej, med predvolilno kampanjo in po njej, najbolj hvalil in slavil prav diktatorje, despote in avtokrate, od Putina do Erdogana. Pa tudi samega Asada, ki ga zdaj obsoja na smrt. Tako kot je začel Bush po 11. septembru Huseina razglašati za pošast in mu očitati zločine proti človeštvu, je začel Trump zločine proti človeštvu očitati Asadu, pa četudi se mu je le nekaj dni prej zdel še povsem sprejemljiv. Tako kot je Bush govoril o »zamenjavi režima«, ki čaka Irak, so začeli Trumpovi govoriti o »zamenjavi režima«, ki čaka Sirijo. Tako kot je Bush govoril o orožju za množično uničevanje, ki ga ima, razvija in skriva Sadam Husein (kar ni bilo res), Trump zdaj govori o kemičnem orožju za množično uničevanje, ki ga ima, razvija in skriva Bašar Al Asad. »V vitalnem interesu naše nacionalne varnosti je, da preprečimo in ustavimo širitev in uporabo smrtonosnega kemičnega orožja,« je rekel Trump, ko je počival v svojem klubskem letovišču Mar-a-Lago. Malo je brendal vojno, malo pa svojo posest.

Nekateri so – podobno kot pred Bushevim napadom na Irak – svarili, da bo Trump regijo z napadom še bolj destabiliziral in da bo s tem ustvaril nove generacije džihadistov, toda Trump se ni oziral. Potreboval je vojno. Če hočejo Sirijo rešiti, jo morajo najprej uničiti – na biblični način. Tako kot Bush se je tudi Trump skliceval na Boga. Otroci, ki jih je pomoril sarin, niso bili le »čudoviti«, temveč tudi »božji«.

Bushevi so trdili, da je bil v napad na Svetovni trgovinski center vpleten tudi Sadam Husein, Trumpovi pa trdijo, da je bil napad z bojnim plinom Asadovo delo. Bush je Irak napadel, ne da bi predložil dokaze, da je bil Irak vpleten v napad na Svetovni trgovinski center. Mudilo se je. In bolj ko ni bilo dokazov, bolj se je mudilo. Tudi Trumpu se je mudilo – Sirijo je napadel, ne da bi predložilneodvisne forenzične dokaze, da je bil napad z bojnim plinom res Asadovo delo, pravijo tisti, ki ne razumejo, zakaj bi Asad v času, ko je vojaško zmagoval, ko je osvajal teren, ko je zmagoval tudi na diplomatski fronti in ko se je zdel Trumpu sprejemljiv, zagrešil takšno neumnost, kot je zaplinjanje otrok (kemično orožje v sirskem vojnem teatru imajo vse strani, pravijo Združeni narodi), in ki dvomijo o verodostojnosti kronskih prič (na katere se sklicuje Trumpova administracija), Belih čelad (v oskarjevskem dokuju Bele čelade naj bi bili nekateri »ganljivi« trenutki inscenirani) in Šajula Islama, džihadističnega doktorja iz Idliba (pred nekaj leti naj bi bil ugrabil dva zahodna novinarja).

A Trump ne jebe »alternativnih dejstev« in »fake news«. Le zakaj bi jih? Čestitali so mu Angela Merkel, François Hollande, Theresa May, Justin Trudeau in Recep Erdogan. In Savdska Arabija. In Mikronezija. In Slovenija. Tako kot Bushu po napadu na Afganistan.

Krog je bil sklenjen. Bush se je reinkarniral. Vojna je dobra.

A po drugi strani – to je Trump izkusil takoj po inavguraciji, ko je zapovedal napad na »teroristično« oporišče v Jemnu. Operacija je spodletela – zadeli so civiliste, tudi osemletnega otroka (!), ameriškega državljana (!), umrl pa je tudi ameriški vojak Ryan Owens. Trump je rekel, da so za njegovo smrt krivi generali, kar vojski ni bilo všeč, zato je soprogo padlega povabil v kongres, kjer se je med govorom ozrl proti njej, rekoč, da je bila misija njenega moža uspešna in da bo zapisan večnosti. Publika – v kongresni dvorani in doma pred malimi zasloni – je bila navdušena, Van Jones (CNN), sicer antitrumpist, pa je dahnil: »Trump je postal predsednik Amerike!« In kot pravi Eric Levitz (New York Magazine): "Če mu je en padli ameriški vojak prinesel toliko hvale, potem si lahko predstavljate, kako ga bodo šele spoštovali, ko bo pobil nekaj sto ali pa nekaj tisoč ljudi!"

Trump bi za ratinge iztiril stoletje, človeštvo in »beautiful babies«. Glede na to, da mu nihče nič ne more in da lahko – ob ovacijah – počne, kar hoče, ima zlato priložnost, da postane tako slaven kot Hitler. Navsezadnje, mar ni pred volitvami svaril, da bo Hillary Clinton z eskalacijo sirske vojne svet »odpeljala v III. svetovno vojno«? Zdaj to počne sam – za slavo.

Enajsti september je odpihnil vse Busheve afere – tudi težko pričakovano poročilo Medijskega konzorcija (Associated Press, CNN, New York Times, Wall Street Journal, Washington Post, Chicago Tribune, Los Angeles Times), ki je bilo tik pred objavo in je potrdilo, da bi Al Gore leta 2000 zmagal, če bi ponovno prešteli vse nepreštete in izločene floridske glasove, če torej vrhovno sodišče štetja ne bi ustavilo in zmage podarilo Bushu.

Tretji april pa je odpihnil vse Trumpove afere – tudi preiskavo njegove predvolilne povezanosti z ruskimi operativci, navsezadnje, tik pred napadom na Sirijo so mediji razkrili, da so Rusi Trumpa pripravljali že davno prej, da je Jared Kushner, njegov zet in svetovalec, pozabil povedati, da se je skrivaj sestajal z ruskim veleposlanikom in direktorjem ruske državne banke, ter da so se Trumpovi in Putinovi zaupniki januarja – v organizaciji Združenih arabskih emiratov in Erika Princea, ustanovitelja zloglasne varnostne korporacije Blackwater, sicer brata Betsy DeVos, Trumpove ministrice za izobraževanje – skrivaj sešli na Sejšelih.

Trumpa je čakala medijska, preiskovalna in kongresna tortura. Res je potreboval vojno. Ratingi so mu poskočili. Happy end.

Ergo: da bi »dokazal«, da je »nedolžen« in da nima nič s Putinom, je napadel Sirijo, Putinovo zaveznico. To je bilo najlažje – mrtvih Sircev ne bo nihče pogrešal. To ve Trump. In to ve Putin. Zakaj bi Trump to storil, če s Putinom ne bi bil povezan?