Nesrečne osebne okoliščine

Na zadnji februarski dan so policisti na ljubljanski železniški postaji ugotavljali istovetnost posameznika, katerega ime hranimo v uredništvu. Ker je policiste v civilu zaprosil, naj tudi sami izkažejo istovetnost, je z lažjimi poškodbami končal na policijski postaji in jo zapustil s plačilnim nalogom z globo v skupni višini 1151 evrov zaradi domnevne storitve treh prekrškov s področja kršenja javnega reda in miru ter odrekanja sodelovanja s policijo.

Pojasnila, ki so jih poslali iz ljubljanske policijske uprave, se seveda razlikujejo od zgodbe, ki jo razlaga posameznik, katerega istovetnost so ugotavljali policisti. Niso zanikali, da so zoper njega uporabili »prisilna sredstva (fizično silo zaradi upiranja in sredstva za vezanje in vklepanje zaradi preprečitve bega)«, in tudi ne, da so ga privedli na policijsko postajo »zaradi ugotavljanja identitete«. Kot razlog za takšno ravnanje pa navajajo, da omenjeni posameznik pri postopku ugotavljanja identitete »ni hotel sodelovati ter je pričel kršiti javni red in mir (odšel s kraja, vpil na policiste). Kljub opozorilom in zakonitim ukazom policistov oseba ni prenehala s kršitvami, pri tem pa je bila opozorjena na uporabo prisilnih sredstev.«

Naš sogovornik, ki je zoper ravnanje policije podal pritožbo na policiji in pri sektorju za pritožbe zoper policijo na notranjem ministrstvu, odgovarja, da to ne drži, da je bil ves čas postopka povsem miren in se je znašel v težavah zgolj zato, ker je policistom v civilnih oblekah povedal, da ni dovolj, če mu pokažejo le policijsko značko, pač pa je zahteval, da tudi izkažejo dejansko istovetnost z imenom, priimkom ter delovnim mestom v policiji. Dodaja, da so policisti z njim fizično in verbalno zelo grdo ravnali, in to čeprav je med njimi spoznal enega, ki je v preteklosti že večkrat preverjal njegovo identiteto in ga je torej poznal ter vedel, da ima urejen status za bivanje v Sloveniji.

V resnici niti ni tako pomembno, ali drži opis dogodkov pridržanega, policijski opis dogodkov ali je resnica kje vmes. Nekaj drugega pa je zelo pomembno. Sogovornik pojasnjuje, da so ga »v devetih letih, odkar živim v Sloveniji, legitimirali najmanj stokrat, zgolj v zadnjem mesecu osemkrat. Prej sem živel v ZDA in Londonu, v vsaki izmed teh dveh držav sem bil legitimiran po enkrat. Počutim se kot svoboden v zaporu.« Posameznik, ki je očitno tarča policije, ima v Sloveniji otroke, bil je poročen in ima svoje podjetje in dovoljenje za stalno prebivanje. Pa še to, je temnopolt.

Na policiji so odkrito priznali, zakaj so se odločili preveriti istovetnost našega sogovornika: »Policisti so na glavni železniški postaji v Ljubljani izvajali naloge iz 35. člena Zakona o nadzoru državne meje.« To pomeni, da so v notranjosti države izvajali ukrepe, ki jih zakon o nadzoru državne meje predvideva za »lovljenje« domnevnih nezakonitih migrantov, ilegalnih prebežnikov oziroma ljudi, ki si želij vložiti prošnjo za azil, ali celo tistih, ki so takšno prošnjo že vložili.

To pooblastilo je policistom zakon v omejenem obsegu dajal že prej, po zadnji spremembi zakona v svežnju zaostrovanja azilne zakonodaje pa je politika takšno ravnanje pravzaprav legitimirala z omilitvijo pogojev za početje, ki bi mu brez dvoma lahko rekli policijsko nadlegovanje ljudi na podlagi rase ali katere druge osebne okoliščine, ki je sicer z ustavo prepovedano.

Zakon o nadzoru državne meje je pogoje za takšno, sicer v načelu prepovedano, razlikovanje med ljudmi precej omilil. Oziroma je dal policiji več pooblastil za takšno početje. Doslej je veljalo, da mora za pregled vozila ali za osebni pregled policija izkazovati »sum«, da ima oseba pri sebi prepovedane ali nevarne stvari, po novem bo za varnostni pregled dovolj, da bo to »glede na konkretne okoliščine mogoče pričakovati«. Težko ali nemogoče je utemeljevati, da je vsak migrant tudi terorist, precej laže je utemeljevati verjetnost, da konkretne okoliščine (barva kože, materni jezik …) kažejo, da gre za osebo, ki bi utegnila biti za družbo »nevarnejša« od povprečnega državljana. Po analogiji je mogoče to določbo zlorabljati tudi za vse drugačne, vse pripadnike manjšin, subkultur … Ta novost se sicer formalno uvaja za potrebe nadzora meje, a nadzor meje se izvaja tudi v notranjosti države, omejitev (za uporabo teh pooblastil) dejansko ni.

Preslišana opozorila o nevarnostih, ki jih prinaša takšno mehčanje varovalk v policijskih postopkih za potrebe zagotavljanja večje varnosti, ki jih je bilo mogoče slišati ob sprejemanju strožje azilne zakonodaje, se zdijo upravičena. Dokaz tega je že ravnanje policije v opisanem primeru. In zakon je začel veljati pred manj kot dvema mesecema.