Intervju / Nina Rajić Kranjac

Nina Rajić Kranjac (1991) je ena izmed prodornih gledaliških režiserk naše najmlajše generacije. Že v režijskem prvencu z naslovom 1981, ki ga je pripravila v okviru študija gledališke in radijske režije na AGRFT, je nakazala eklektični pristop v režiji, v katerem spretno, preudarno in pogumno izkorišča vsa izrazna sredstva sodobnega gledališča pri podajanju teme dramskega dela. V Zborovanju ptic, svoji prvi profesionalni predstavi, je prikazala, kako globoko lahko v dramsko delo poseže ustvarjalni kolektiv (in, obratno, dramsko delo v kolektiv), če skušajo ustvarjalci predstave z dušo in telesom zaznati vse nianse besedila, v njem izpričane ali le nakazane, in jih skozi dinamiko medsebojnih odnosov – predstavo so pripravljali kar eno leto – »pretopiti« v umetniško delo. Da se požvižga na vse avtoritete, je prikazala z brezkompromisnimi posegi v Katalog burlesknih prizorov, dramski prvenec staroste gledališkega sveta Mileta Koruna, na podlagi katerega je v Mestnem gledališču ljubljanskem ustvarila predstavo Svetovalec.

Njena najnovejša predstava Idioti, ki jo je ustvarila na podlagi kultnega filma Larsa von Trierja, je nedavno doživela premiero v Slovenskem mladinskem gledališču. V njej je kot vodilo ostala Trierjeva provokativna maksima, da so »idioti prihodnost človeštva«, ki jo je mlada režiserka ponazorila z njej lastnimi gledališkimi postopki in jo dopolnila z umestitvijo v razmisleke o zagatah, s katerimi se dandanes spoprijemajo sodobne družbe. Tudi v tej predstavi, ki se bo zaradi višje sile (poškodbe v ansamblu) na spored vrnila junija, je 25-letna režiserka, ki se je že v otroštvu iz rodnega Beograda preselila v Slovenijo, pogumno izpostavila boj proti avtoritetam, zlasti tistim, katerih legitimnost je vprašljiva.

Rojeni ste v Beogradu ob samem izteku bivšega jugoslovanskega sistema, ki se je najprej v Srbiji in nato celotni regiji izrodil v krvavo nacionalistično besnjenje. Še spremljate tamkajšnje politično in kulturno dogajanje?

V Srbiji nisem nikoli zares živela, saj jo je moja družina zapustila kmalu po mojem rojstvu. Toda na neki način tiste domovine nisem nikoli zapustila, saj sem vseskozi v rednih stikih s sorodniki. Pogosto jih tudi obiščem. Seveda pa spremljam tudi tamkajšnje dogajanje in razvoj dogodkov me navdaja s skrbjo. Še posebej težak je položaj srbskih ustvarjalcev v kulturi. V Sloveniji imamo mladi, ne glede na vse, še vedno možnost ustvarjanja in vključevanja v sistem, v Srbiji pa celo najbolj talentirani, doma in na tujem nagrajevani ustvarjalci, ki niti ne sodijo več v kategorijo »mladi ustvarjalci«, ne dobijo priložnosti za delo.